Danes je prva obletnica. Torej-, ob 16.25, 3. julija 2008, je na jezu hidroelektrarne Blanca, ki je bila takrat v gradnji (danes je praktično dokončana), utonilo 13 ljudi.Deset sem jih poznal po službeni poti, večino tudi osebno, človeško – poznam njihove družine, vem s čim so se ukvarjali poleg službe ali javnih funkcij, ki so jih opravljali-, velikokrat sedel z njimi za isto mizo, se pomenkoval, če sem jih slučajno srečal na cesti … njihove številke imam še vedno v pomnilniku mobilnega telefona … Z Matejo sem, po ženini strani, celo v sorodstvu ...
Bilo je bolj vroče, kot danes … z otrokoma sem se šel kopat na bazen … lep, vroč, poletni popoldan … kot nalašč za osvežitev. Ob petih je znanka, ki je bila takrat tudi na kopališču, začela čudno gledati in poslušati telefon … in potem vsi … zveze so za kakšne pol ure "mrknile" … sploh se ni dalo klicati-, ne vem …, slučajno, ali pa so vsi kar "podivjali", in se hoteli prepričati …
Nismo vedeli kdo je zraven, kdo ni … še sam sem dobil par klicev, ki so preverjali če nisem tudi jaz …
In potem … vsi so govorili samo to, nič drugega-, čisto nič … dneve in dneve, tedne … reševanje, poročila … našli so tega, pa tega …
Potem pa pogrebi, pogrebi, pogrebi … vsak dan, vsak dan … poleg službenih obveznosti povezanih z organizacijo … promet, parkirišča …
Sploh nisem razumel … kar sprejemal in nekaj počel, kar je bilo pač treba početi … nobenega razpoloženja, nobenega klepeta, nobene osebnosti … samo funkcioniranje … treba je, moramo … izredne razmere … šok …
Tiste dneve sem živel in razmišljal smrt več kot prej celo življenje … občutil sem jo ob sebi, videl kaj lahko stori … kako prekleto surovo in neusmiljeno zaseka v živo … kako kruto se naslaja nad nesmislom, katerega edini rezultat je žalost od žalosti … samo žalost-, do telesne-, ne samo duševne bolečine … razpraskano meso do kosti-, ne zaraste se nikoli več-, kvečjemu zaceli … danes je samo za-krastano …
Bilo je dolgo leto … zelo dolgo- … kot-, da ne bo nikoli minilo …
Pozdravljen!
OdgovoriIzbrišiVčasih sem mislila, da je smrt laćja, kot se mi zdi zdaj.
Slovesa se meni zdijo nekaj težkega, težkega, posebno če gre za več ljudi, če gre za nenadne smrti, če gre za mlade ljudi, če gre za zelo bližnje in grage ljudi, če gre za znane ljudi ...
Mislim, da mnogokrat sploh ne moremo slediti stvarem, ki jih moramo avtomatsko početi.
Pogreb je neko slovo, zunanje, neka prelomnica, poslavljamo se pa lahko še dolgo zatem.
Meni se zdi, da se jaz ne morem več poslavljati, da vse kar ostane ...
Vem pač, da nekoga ni več tukaj, a to je vse, kar dojamem.
Želim ti vse dobro in veliko miru v srcu! :-)
Smrt izenači lahke in težke trenutke ... takrat se staknejo in izgubijo pomen. Izginejo skupaj z življenjem in prepustijo prostor neznanemu, nikoli doživetemu ...
OdgovoriIzbrišiVsi se zavedamo, da nekoč prestopamo tudi zadnji okvir, pa vendar morda nezavedno upamo, da nas lahko pogum, načrti, trud, obveznosti ... tudi družbena vloga, ki jo prevzemamo, naredi količkaj bolj odporne, bolj povezane z življenjem, manj umrljive ... Pa vendar ne-, ne more ... niti malo. Zvrhano polna čaša življenja je lahko prav tako v trenutku prazna, kot tista, v kateri je le nekaj kapljic.
Pogrebov ne razumem in morem občutiti kot slovo ... tako kot rojstvo ni pravi prihod, človek pride prej-, že ko se zavemo pričakovanja, že ko si ga zaželimo. In ne izgine s pogrebom ... ne more, še vedno nekje je, ne pustimo ga kar tako oditi ... še dolgo ostane z nami ... skoraj tako živ, kot je bil ...