Norec

Kaj če bi "mirnemu in poštenemu vojnemu veteranu" le uspelo? Kaj če bi mu uspelo le delno, mogoče pokončati sebe in še kakšnega varnostnika ali naključnega mimoidočega, novinarja … ?
V zgodovini seveda to ne bi bilo prvič, skoraj gotovo tudi zadnjič ne … celo pri nas ne …
Po svoje je fenomenalno, da se tudi v relativno pismenih okoljih vedno najdejo posamezniki, ki nasedejo na provokacije vplivnih stremuhov, edino sposobnih lastno nesposobnost opravičevati s širjenjem nestrpnosti.
Osnovni naravni aksiom človeškega poguma je, da vedno lahko najdeš nekoga, ki je pripravljen storiti in tvegati še več in slej ko prej naletite na tistega, ki je v stanju, ne zgolj tolči s pestjo po šanku, ampak tudi v resnici likvidirati človeka, ga uničiti skupaj s sabo ali morda celo detonirati atomsko bombo, če jo ima slučajno pri roki (nekaj je tudi takšnih …) ter pobiti tisoče. In to le zato, ker je v fiksaciji bolnega uma to pač treba storiti, ker je to za nekoga morda celo sveto in prav gotovo nujno, ker se nihče drug ne zgane, da bi rešil zaplet …
To, da se potencialni atentator in žrtev sploh ne poznata, da se morda nista nikoli videla, da tudi storilec o svoji žrtvi ne ve skoraj nič, razen tistega, kar je prebral v brezplačnikih, da verjetno sploh ne dojema vzgibov, ki so ga navedli k morilskim naklepom ampak zgolj naseda medijski evforiji in provokacijam profesionalnih pokvarjencev … vse to ga ne odvrne od resnega naklepa ali celo njegove izvedbe. Vsa razpoložljiva razsodnost ne zaseje v njem dovolj močnega dvoma v smiselnost takšnega početja, mu ne posveti v pamet, da bi spoznal kako dejansko blodi in da je morda zgolj potreben kavča ter nekoga, ki bi ga poslušal, pomiril in mu dopovedal da se to njega ne tiče ali zgolj rutinsko napisal recept …
Fanatik se rodi-, ni nujno, da bo tako tudi umrl, vsekakor pa je vsaj enkrat v življenju pripravljen narediti vse za idejo, ki je lahko skrajno bizarna ali pa prav zato in čeprav se morda celo zaveda, da bo s tem zgolj izničil samega sebe-, vsekakor pa naredil neprimerno več škode kot koristi.
Ali pa je morda prav to fanatikov namen? Narediti iz slabega še slabše. Pokvariti, kar se pokvariti da. Kot neke vrste ekstremni vandalizem, nadgradnja metanja koles v vodo, prevračanja smetnjakov, praskanja avtomobilov, pisanja grafitov … pretepanja homoseksualcev … Morda celo res obstoja kaj takega kot je "zločinski um", "umetnik uničenja", nekdo, ki hoče ustvariti nepozabno z zlom … Neron … požigalec … Mengele …
Morda gre v bistvu za desperade, osebne luzerje v resnici ali zgolj osebnem čutenju, takšne, ki skušajo kompenzirati samo-uresničitveni primanjkljaj z dejanjem obupa, ki bi jim zagotovilo slavo, spomin straho-spoštovanja, post-humni dokaz moči, nekaj kar v normalnih okoliščinah nikoli ne bodo. Ego brez primere, nesmrtno junaštvo, pa čeprav takšno, ki bi povzročilo le zgražanje, sovraštvo, trpljenje ali v našem primeru popolno in dolgotrajno blokado že tako klavrnih odnosov med dvema državama.
Skrajno nepremišljeno, pobalinsko, brezčutno, nepotrebno … popolnoma idiotsko … revolucionarno, skoraj komunistično … zavrženo in prekleto do dna pekla …
Takšni ljudje so nevarni, zelo nevarni in očitno izjemno nepredvidljivi. Za svoje načrte navadno ne iščejo podpornikov niti v svojem matičnem okolju, ker verjetno utemeljeno pričakujejo, da jim bodo namere skušali preprečiti ali pa se morda razkrijejo le zelo ozkem krogu približno enako norih. Kujejo v sebi, odločajo se po instinktu, lahko tudi pod vplivom substanc … nažrejo se ga, vzamejo puško, pištolo ali bombo in pok – z enim šusom … predsednika ali kandidata za predsednika, premierja, prestolonaslednika, kralja, papeža, …
Norci so kot plevel, nikomur ne koristijo, nihče jih ne pogreša-, so pa izjemno odporni in praktično neuničljivi … zrastejo tudi iz kamna … če jih nihče pravočasno ne izruje …