Ker smo zvesti vsaj načelom, začnimo kar z nezvestobo. Kdo pa sploh ima težave z nezvestobo? Vsaj kdaj, vsaj malo - v takšni ali drugačni obliki?
Seveda se takoj najde dežurni cinik, ki poreče: "Kdo jih nima?" Pa pustimo čemerneže, ki vedno takoj izberejo najslabšo možnost-, povsod vidijo le težave in hudobijo, grozeče nesreče, vsesplošno nezadovoljstvo, revščino, bedo – takšno in drugačno … no, saj priznam-, tudi sam se morda kdaj pomudim v njihovi družbi, ki, resnici na ljubo, … ah-, tako blagodejno hladi svetoboljna razpoloženja večno nezadovoljne dušice … Poznamo ta rod in njegovo razmišljanje, za takšne je tudi ljubo nam sončece vedno prevroče in nevarno za kap, dragoceni blagodejni vetrič zgolj nesramen prepih, ki prinaša trganje v plečih in dobrodošli senčni oblaček, znanilec grozeče hude ure v kateri nam veter gotovo odnese streho, če je že prej gromu ne uspe zažgati …
Hm-, težave z nezvestobo torej. Ja, prav gotovo ne prizadenejo tistega, ki mu zvestoba ne pomeni nič. Aha, da so tudi takšni med nami? Bo rekel kdo, da so in morda mu celo poznavalsko prikimamo-, pa vendar … jaz takšne(-ga) ne poznam. Verjetno sem spoznal že kakšnega notorično nezvestega, vendar, glej čudo – takšnim, vsaj načelno, zvestoba pomeni veliko-, morda celo nekako nadpovprečno ali pa se tako zgolj kaže skozi žgoče plamene ljubosumja.
Skratka, nezvestoba je tista tanka razglašena struna, ki jo, bolj ali manj, vsi kdaj slišimo. No … pa vendar-, zakaj neki bi nas pravzaprav motila? Saj vendar, vsaj v trenutni civilizaciji, nenehno poslušamo in beremo o zmagovitem pohodu osebne svobode, moderniziranih človeških odnosih, enakopravnosti spolov in odločitev, staromodnosti zakonske zveze, osvobojenem partnerstvu, … po televiziji željno gledamo lepe slikanice o tem, kako da je življenje treba uživati, izkoristiti mladost in … ah-seveda, lepoto kajpak … Potem pa pride kdo težit z nečim tako plesnivim, kot je nezvestoba? Se kar ne izzide, a ne?
Ja seveda, dragi moji … le ni tako enostavno. S to zadevo je približno nekako tako, kot z boleznijo. Dokler si zdrav, nikakor ne moreš dovolj dobro razumeti težav, ki jih ima bolnik. Tudi če si zdravnik – lahko veš vse o bolezni, celo več kot tisti, ki jo ima. Veš, kaj čaka nekoga s čirom na želodcu, po tem in onem scenariju, kaj tistega, ki mu odpoveduje ledvica ali slinavka … pa vendar, ti ne nosiš njegove bolezni v sebi, ne hodiš spat z njo, ne zbujaš se ponoči in padaš v obup, ker morda ne vidiš smisla in rešitve ali si preprosto ne znaš, niti ne zmoreš več pomagati. Ne živiš v okolju v katerem živi bolni, ne poslušaš govoric njegovih sodelavcev in sosedov, pripomb, pogledov ali vprašanj njegovih sorodnikov, morda še očitkov slabe vesti-, tudi ne zaznavaš dvomov ali vidiš zavijanja oči tistih, ki se čutijo dolžne soditi o življenju, ki ne more preprečiti, da pač živi in da se je morda spremenilo, kot se pač je.
Nezvestoba je dejstvo, ki se pojavi, pride – tako ali drugače. Lahko tiho, kot tat ponoči-, lahko s truščem, kot Američani v Irak. Če se te tiče, potem si gotovo tudi vpleten v nekakšno vlogo-, hotel ali ne, ali prvi ali drugi – samo to. Prvi = nezvest → drugi = trpeč. Vedno podoben vzorec, vedno enaka enačba-, nekdo je nezvest in nekdo mora trpeti. O variantah in morebitnih koncentičnih krogi, ki lahko zajemajo še druge, ne bi. Bistvo je takšno-, če ni nezvestega - ni trpečega.
In za kaj pravzaprav gre? Saj slišim, saj nisem gluh … poželenje, željo, priliko, avanturo, hec, "samo malo", "kr neki", šibkost, "da se pokažemo", …
Ne, ne … ne gre za to … vedno gre in to prav res-, vedno gre samo za eno … za prevaro. Pre-va-ro! Prav nič drugega – nezvestoba je vedno in zgolj le prevara. Neopravičljiva, žal. Recite kar hočete – ne poslušam vas. Sori!
Takšno razmerje, pa če je še tako lepo in romantično, vedno zraste na prevari-, požene iz gnilega, črvivega in smrdljivega štora. Pa četudi rodi lepe in zdrave otroke, je vseeno zraslo iz divjega lesa, metastaze na nekem telesu … nekoč se je izleglo iz zavržnega ravnanja, nepoštenja, hinavščine in prelomljene ali požrte obljube. Tako se nismo zmenili! Govorili in ravnali smo drugače. Kaj smo res mislili – že ne vemo. Planirali in živeli smo za nekaj drugega – ne za to, kar smo zdaj dobili. Nekdo pač ne more igrati po pravilih. Ne more nečesa dokončati, preden začne kaj drugega … Tako nikoli nihče ne bo naredil nekaj vrednega, velikega, frajerskega … vedno bo samo eden, ki ne zdrži-, ki ni sposoben ali sposobna povedati resnice v enem stavku, vedno bo samo tisti "šibki člen", ki ne more nositi nič – še sebe ne. Pač nekdo, ki si je naložil pretežko breme in ga s sabo vred vrgel v blato. Nevreden zaupanja, nesposoben reči, da ne zmore - da bo počepnil …
Tako smo torej končno prišli tudi tja – do zaupanja.Prevara poruši zaupanje. Zaupanje pade zaradi prevare. Kakor hočete. Prevara rodi dvom v vse – tudi v tisto, kar je bilo res. Dvom načne tudi tisto, kar vidiš s svojimi očmi. V dvomu postanejo sladke besede le hinavske laži preračunljivca in mili pogledi zgolj srepo motrenje lovca. Življenje prevaranega je blodnja prestrašenega človeka v džungli nezaupanja. Gotovo zelo težko. Kar obupno. Prekleto in po nepotrebnem, zaradi neke lahkomiselnosti hudičevo težko!
Kaj pa družba? Kje se pa gradi zaupanje družbe – recimo v njene skupne inštitucije, v tiste, ki so postavljeni ali pa so se morda kar sami zrinili na vodilne položaje-, torej tiste, ki vplivajo na življenje vseh članov skupnosti? Ja seveda-, spet smo tam, kjer smo začeli - pri prevarah … ne moreš ohraniti zaupanja in nedolžnega obraza, če govoriš eno, delaš pa drugo-, če prevaraš … tako to je! Gospe in gospodje, nekoč smo vam verjeli … zato smo vas sprejeli in podprli. Če se nam kažete lažnivi in vlečete fige iz žepov, potem ste nas prevarali; samo in zgolj bedno prevarali. Nikoli si nismo delali utvar … verjeli smo vam pa vseeno - sodili, da ste vredni zaupanja. Nič ne pomaga izgovarjanje, da pač "vsi tako delajo …". In povsod je tako – prevare, zaupanje in izgovori. Kdor vara se boji. Gotovo! Strah in vest ga tiščita, da vara še bolj – da laže še bolj.
In kaj rečeš? Molči zdaj … verjel sem ti. Ne išči izgovorov. Zlagal si se. Bil sem dober in naiven, pa si to izkoristil, ker nisi zdržal. Ne morem ti več verjeti … in ti ne bom. Škoda truda. Pojdi svojo pot in ne trati mojega časa. Imel si priložnost … zapravil si jo. Nikoli ne boš drugačen. Če enkrat lažeš, boš lagal vedno.
Lahko odpustiš? Seveda lahko – lahko se prisiliš v to, kot v toliko tega v življenju … včasih preprosto moraš. Toliko je vsega na tem – toliko navešenega perila na štriku, da ga je treba nekako podpreti, tudi če se utrga. Nekateri zamahnejo in rečejo: "Ah – vrzi čez ramo in se ne oziraj kam je padlo!" Saj lahko – da se. A zaupanje … ej, to gre pa k vragu – za vedno …
Zaupanje je kot most-, tanka in vitka konstrukcija nad globokim prepadom, ki loči skali na obeh bregovih. Nič bližji si nista zaradi njega, nič bolj sorodni, še vedno sta le dve skali. Vsaka na svojem bregu. Stojita lahko tudi vsaka zase, nekoč sta že – morda bosta spet kdaj. A vez med njima-, ta je pa odvisna od obeh – če se ena le malo premakne, vez poči. Ne nosi več veliko in ker je krhka se zlahka tudi podre. Če ostane je dragocenejša od sebe, saj združi dva temelja, zlije dve energiji v novo, takšno, ki lahko na obeh skalah in okrog njiju zgradi eno mesto … nekaj, kar še ni in ne bi bilo, če ne bi povezali obeh bregov … samo to je tisto kar velja – to morda lahko storiš, več ne moreš … če zmoreš?
Ni komentarjev:
Objavite komentar