Kaj pa ti lahko narediš za nas?

Minister za finance, je s svojo nedavno izjavo, da začenja razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi država globlje segla v mošnjičke tistih, ki ji ne zagotavljajo novih državljanov, očitno dregnil med sršene. In to tako neposredno, da se je moral nemudoma začeti izmotavati z nerazumljenostjo, jemanjem izjav iz konteksta in podobnimi otročarijami-, kot, da bi govoril kitajsko. Jasno, da je mislil tisto kar je povedal in povedal točno tisto, kar so vsi slišali. Seveda pa je s tem tudi meni in še marsikomu ponudil priložnost, da polemiziramo z njegovimi stališči, bodisi, da se pridružimo prevladujočemu ogorčenju, češ kako si kdo sploh drzne pomisliti na kaj takega, ali pa povemo tisto, kar v resnici mislimo. In, kar se mene tiče, je to, da ministrova niti ni tako "žaltava".
Kaj bi pa bilo tako groznega, vas vprašam, če bi tisti-, ki jim ni treba kupovati otroške hrane, pleničk, posteljic, vozičkov, nahrbtičkov, jaslic, vrtca, šolskih potrebščin, igračk, tisoč in enih oblačilc, čeveljčkov, rolerjev in rolk, koles, računalnikov, telefonov, plačevati šolnin, vpisnin, članarin, tečajnin, opremljati otroških sobic, dražje dopustovati, prirejati dodatnih rojstno-dnevnih zabav, sedeti zraven domačih nalog, branja, pisanja, računanja, stalno nekaj hoditi okrog zdravnikov, pa na govorilne ure, roditeljske sestanke, zaključke in še in še … morda le prispevali nekaj več v skupno blagajno. Prav nič bi ne bilo narobe, nihče ne bi umrl zaradi par evrov in prav nič se mi ne bi smilili. Zakaj le, tudi mi dajemo, pa nam niti na pamet ne pride, da bi se nam to zdelo količkaj čudno? Poleg tega beneficije te družbe, gradimo in uživamo vsi in tudi v prihodnje bo tako; kdo pa še lahko vse to počne za nas, če ne prav tisti, ki jih bomo mi tako vzgojili in tega naučili? Torej, kdor pri tem ne sodeluje, naj pa za skupno dobro prispeva kako drugače. Pošteno!
Dobro-, povedal sem svoje mnenje o zadevi, pa niti nisem imel tega namena. Bolj me zanima vprašanje, koliko je nek posameznik dejansko dolžan služiti družbi in koliko se tega sploh hoče zavedati?
Če se za pomoč pri razmišljanju vrnem k istemu vprašanju, kot sem ga že prej imel za primer – torej, skrbi za potomstvo na eni strani in obveznosti do skupnosti na drugi, potem, vsaj glede na ton polemik, ki jih je ministrovo namigovanje sprožilo, zlahka povzamem, da povezovanje teh dveh kategorij pri nas ni samo po sebi umevno. Torej, skrb za otroke se še vedno razume kot zasebna pobuda, za katero se prosto in neobremenjeno odločaš ali pa tudi ne. Resnici na ljubo je družba vseeno nekoliko velikodušnejša, kot bi lahko sodili, če bi poslušali samo odzive posameznih izjav, saj le namenja nemajhna javna sredstva za olajšave nekaterih storitev, ki so povezane z otroci, plačuje del stroškov predšolskega varstva in šolanja ter dodeljuje staršem sredstva iz skupne blagajne z namenom lažjega preživljanja. In to je dejansko tudi vse, kar se tiče družbenega priznavanja pomena starševstva. Gleda na to, da brez staršev ni otrok, brez otrok ni državljanov in državljank ter brez teh ni te družbe, potem vse skupaj deluje precej nezainteresirano.
Tozadevni premik na slabše, ki ga je družba, vsaj naša, naredila v manj kot sto letih, je viden predvsem v razumevanju družbene vloge starševstva. V še ne tako davni preteklosti, se je pojem starševstva, vsaj v razmišljanju preprostih ljudi, torej tistih, ki so to družbo tudi zgradili, prepoznaval kot družbena dolžnost posameznika-, torej – mladi so svojo družbeno-socialno vlogo videli in dojeli v podobi vojakov, staršev in gospodarjev, v takšnem ali drugačnem vrstnem redu. Skratka, samo-umevali so se kot posamezniki vgrajeni v tri temeljne družbene stebre; branilce rodu in domovine, roditelje in vzgojitelje podmladka ter nosilce lastne in kajpada družbene ekonomije.
Zdaj so časi kakršni pač so in z njimi tudi razmišljanje tistih generacij, ki se na novo soočajo z umeščanjem samega sebe v funkcioniranje družbe oziroma prevzemanje nalog socialnega "mreženja" v realnem prostoru in ne zgolj virtualnem, kot je zdaj priročneje.
Če fantje dandanašnji ne vidijo več svoje vloge pri obrambi domovine, torej v vojski, se mi še niti ne zdi tako usodno. Vojski je pač podeljen status plačane obrti, kar je verjetno racionalno, čeprav po mojem mnenju, narodno-obrambno neučinkovito, vendar v obdobju relativnega miru znosno. Tudi za lastno in družbeno ekonomijo me ni strah-, če kaj, potem bo želja po zaslužku spremljala svet do konca in predvidevam, da bosta zadnja dva človeka umrla z medsebojno neporavnanimi računi.
Bolj klavrno se prihodnost kaže roditeljem in vzgojiteljem podmladka. Tu se ne mudi nikamor. Za vstop v starševstvo že ni skoraj nikoli prepozno. Ženske materinstvo potiskajo čez trideseto, ker imajo prej še toliko vsega za postoriti … študirati, graditi hiše, kariere ... moški, glede tega itak nimamo kaj veliko za govoriti. Pa niti ne gre za to … dejstvo je, da je rojevanje otrok postavljeno v nek drug kontekst. To ni več dolžnost, še celo potreba očitno ne. To je postala zgolj in res samo odločitev, ki je utemeljena verjetno z vsem drugim, le skrbi za obstoj družbe ali občutka dolžnosti ni več zraven. Morda je tudi tako prav …, kaj pa vem, saj mora biti …
Dejstvo pa je, da so se stare družbe bolj zavedale pomembnosti starševstva in ga dvignile na nivo državljanske dolžnosti, vedeli so, da mora količkaj vredna družba zrasti iz domačih ljudi, na domači zemlji … če bi pa minister omenil še kaj takega, bi ga pa verjetno tudi izgovori ne rešili …