Človekova pojava v nekem okolju ni sama po sebi umevna. Vsili se in postane sestavni del podobe, pejsaža, ki ga brez opazovalca ali akterja, kar človek tam je, sploh ne bi bilo. Okolje brez opazovalca ni okolje, je zgolj fikcija nečesa, kar ne vidimo, ne poznamo in ne občutimo. Če opazovalca ni zraven – ne more vedeti kakšno sploh je-, ne da se ga določiti. Ko vstopi, postane del dogajanja, spremeni naboj relacijskega polja, preusmeri spin pozornosti v prostoru. Vemo, da okolje je, pa vendar ga ne poznamo če nas ni v njem, ko smo pa tam neizogibno postanemo del, vplivamo. Vidimo ga v svojih barvah, slišimo v lastnih zvokih in dojemamo v odnosih, ki jih precejamo skozi sito pripravljenosti ali zgolj sposobnosti vživljanja. Začarano torej – če nas ni tam, ne poznamo, ko smo, pa ni več isto.
Seveda tudi prisotnost inteligentnega medija ni nikakršno zagotovilo objektivnega pogleda, zaznave so pač kakršne so, še vedno niso zaprisežen prevod realnega stanja v realno doživljanje. Kako tudi? Vseh barv ne bomo nikoli videli, vseh zvokov ne slišali, vseh občutij ne doživeti. Kar je za nas, na primer, svež zrak, je za ribo smrtonosna mešanica strupov in obratno, v tistem v čimer naša zlata ribica uživa, mi umremo v dveh minutah. Kar so stari dojeli kot rotiranje nebeških sfer, spet drugi primerjajo z beganjem krogel po čudno zgubanem biljardu. Spoznanja delnih in nepopolnih so lahko kvečjemu takšna in prav nič boljša.
Ko se opazujemo v danih razmerah, dejansko nenehno fokusiramo čutila na zunanje dogajanje in sebe zaznavamo zgolj kot medij – organ prenosa zavesti in zaznav, ki ju varuje, združuje in vzdržuje v obstoju. Telo je zgolj ovoj, lupina, ki nam jo je naložil kreativni evolucionist in se tako dobro (ali tako slabo) ujema s povprečnim okoljem, da omogoča ali pač zahteva stalno pozornost, pripravljenost in aktivno samo-varovanje pred vplivi istega ambienta. Motrenje dogajanja, tudi nezavedno, je dejansko stalna reakcija – predstraža, ki opozarja na motnje in dražljaje. Mehanizem obstoja, ki je mehanizem stalne budnosti in izostrenosti, pa jih selekcionira. Preprosto, delujemo vedno, sploh nismo ustvarjeni za počitek in morda smo zato tudi uspešnejši od drugih vrst. Tudi ko počivamo, mogoče počiva le nekaj odstotkov naših funkcij, vse ostale še vedno delujejo v prostem, a delovnem ritmu. Mi se ne nasitimo – mi se le najemo in funkcioniramo naprej. Levinja se nasiti in zlekne. Ne lovi več. Mi iščemo tudi, če ne potrebujemo. Vedno nekaj. Človek je preprosto navit na "nitro" – vedno na "ful".
Kako, da takšni sploh zmoremo še kaj občudovati, uživati v podobah in oblikah, iskati lepoto skladnje besed, gibov ali potez …?
Mogoče pa je prav lepo, skladno in dopadljivo tisto kar pravzaprav iščemo? Morda je prav to tisti vrhunec umiritve izostrenih in prenapetih čutov – oddih v popolnosti, brezhibnosti zloženih zvokov, oblik, pomenov ali barv. Razumevanje razumevanja je lahko vrhunec doživetja … skrivnosten in neodvisen … vpliva na vse a je hkrati neodvisno, deluje v vseh okoliščinah, še tako čudnih in neživljenjskih. Vedno, dokler opazovalec je, dojema tudi svoje opazovanje, poseduje percepcijski aparat, ki je že v osnovi omejen, lahko blokiran ali poškodovan … tako zelo, da okolje ostane le kot fikcija … misel brez dražljajev, brez motenj … brez čutov …
Kaj ti pravzaprav ostane, ko telo umre?
Seveda tudi prisotnost inteligentnega medija ni nikakršno zagotovilo objektivnega pogleda, zaznave so pač kakršne so, še vedno niso zaprisežen prevod realnega stanja v realno doživljanje. Kako tudi? Vseh barv ne bomo nikoli videli, vseh zvokov ne slišali, vseh občutij ne doživeti. Kar je za nas, na primer, svež zrak, je za ribo smrtonosna mešanica strupov in obratno, v tistem v čimer naša zlata ribica uživa, mi umremo v dveh minutah. Kar so stari dojeli kot rotiranje nebeških sfer, spet drugi primerjajo z beganjem krogel po čudno zgubanem biljardu. Spoznanja delnih in nepopolnih so lahko kvečjemu takšna in prav nič boljša.
Ko se opazujemo v danih razmerah, dejansko nenehno fokusiramo čutila na zunanje dogajanje in sebe zaznavamo zgolj kot medij – organ prenosa zavesti in zaznav, ki ju varuje, združuje in vzdržuje v obstoju. Telo je zgolj ovoj, lupina, ki nam jo je naložil kreativni evolucionist in se tako dobro (ali tako slabo) ujema s povprečnim okoljem, da omogoča ali pač zahteva stalno pozornost, pripravljenost in aktivno samo-varovanje pred vplivi istega ambienta. Motrenje dogajanja, tudi nezavedno, je dejansko stalna reakcija – predstraža, ki opozarja na motnje in dražljaje. Mehanizem obstoja, ki je mehanizem stalne budnosti in izostrenosti, pa jih selekcionira. Preprosto, delujemo vedno, sploh nismo ustvarjeni za počitek in morda smo zato tudi uspešnejši od drugih vrst. Tudi ko počivamo, mogoče počiva le nekaj odstotkov naših funkcij, vse ostale še vedno delujejo v prostem, a delovnem ritmu. Mi se ne nasitimo – mi se le najemo in funkcioniramo naprej. Levinja se nasiti in zlekne. Ne lovi več. Mi iščemo tudi, če ne potrebujemo. Vedno nekaj. Človek je preprosto navit na "nitro" – vedno na "ful".
Kako, da takšni sploh zmoremo še kaj občudovati, uživati v podobah in oblikah, iskati lepoto skladnje besed, gibov ali potez …?
Mogoče pa je prav lepo, skladno in dopadljivo tisto kar pravzaprav iščemo? Morda je prav to tisti vrhunec umiritve izostrenih in prenapetih čutov – oddih v popolnosti, brezhibnosti zloženih zvokov, oblik, pomenov ali barv. Razumevanje razumevanja je lahko vrhunec doživetja … skrivnosten in neodvisen … vpliva na vse a je hkrati neodvisno, deluje v vseh okoliščinah, še tako čudnih in neživljenjskih. Vedno, dokler opazovalec je, dojema tudi svoje opazovanje, poseduje percepcijski aparat, ki je že v osnovi omejen, lahko blokiran ali poškodovan … tako zelo, da okolje ostane le kot fikcija … misel brez dražljajev, brez motenj … brez čutov …
Kaj ti pravzaprav ostane, ko telo umre?
Ni komentarjev:
Objavite komentar