Zakaj se Ti smilim, moj Gospod?

Zakaj neki so se Mu smilili? Saj najbrž niso bili veliko na slabšem kot sam. Poleg tega so oni živeli zgolj zase, On za vse druge. Vsi so bili revni in neuresničeni, vsak s svojimi težavami, boleznimi … morda osamljeni v vrvežu, v katerem so Ga trumoma iskali. Gotovo niso bili posebej drugačni od mnogih pred njimi, za njimi in tudi od nas ne. Nič posebnega. Bili so le ljudje, kot so od nekdaj in bodo še dolgo, kot smo zdaj mi in bodo tisti, ki ostanejo za nami. Rojeni na svet, postavljeni v življenje, posedli po obalah velike reke, ki vse odnaša neznano kam, le da ene odloži tukaj, druge pač kje drugje … Ko je pogledal v njih, je pogledal v nas … kar je učil njih, je govoril tudi nam …
Skupno v Njegovih očeh nam je gotovo, da smo enaki delci enega toka, pa vendar tako razkropljeni, razgubljeni, različni in vendar, vsak zase iščoči isto, prav vsi pa tako zelo potrebni pomoči in pozornosti-, priznali ali ne.
Nobena vrsta ne more vedeti toliko o sebi, kot prav človeška. V tem smo izjemni. Že pred tisočletji so poznali vsak delček telesa, vsako mišico in koščico, delovanje organov, zmožnosti in omejitve organizma in duha. Že pradavni in pozabljeni so študirali značaje in odzive, razpoloženja, telesne in duševne znanilce sprememb, bolezni ali zdravja … vedeli o človeku toliko ali celo več kot mi. Izjemni umi so se in se še vedno poglabljajo v čutenja, dojemanja … razmisleke o svetu, okolju, odnosih človeka do so-človeka in družbe, o izzivih sožitja in samostojnosti …
In če bi prišel nazaj, kot nekoč bo? Kaj bi videl danes, ko bi nekje na obali stopil iz čolna?
Verjetno spet veliko množico pričakujočih pomoči, čudeža … žejnih tolažbe in sprememb … Okrog njega bi se spet, kot takrat ali še bolj, zgrnila množica vseh … nas, ki sicer tavamo okrog, čakamo, iščemo in pobiramo, tudi kar ne rabimo-, pustimo pa tisto, kar bi morali imeti, pa se nam zdi pretežko … Raje nosimo lažja bremena ali celo hodimo okrog brez vsega čeprav ne vemo zakaj. Hitimo, ker je moderno biti prezaposlen-, ker je nujno potrebno biti v dogajanju, ki sicer morda nima nobenega smisla, razen, da se pač dogaja in da so vsi zraven. Postavljamo si cilje, ki se nam to zdijo, ali morda le vozimo slalom med ovirami, pa mislimo kako zelo napredujemo … pa ne … gremo pač tja, kamor lahko. Le mislimo, da bo bolje, če tečemo … Kot otroci, ki zbežijo naprej, potem pa na vrh hriba upehani čakajo starše, ker pač ne vedo kam … nič nam ne uide, vse nas dohiti kar je za nami in vse nas počaka, kar nam je namenjeno ...
Ko bi On spet stopil med nas, bi videl še večji vrvež in še večjo množico obrazov … takšnih, ki gledajo vsak v svojo ali nobeno smer, občutil bi veliko ... veliko misli, ki tavajo povsod in nikjer ali se le zgubljajo v prazno … razumel bi neizmerno hrepenenj, bolečin, strahov in upov-, neskončno upov-, predvsem zase, za druge … za svet … za vse nas …
Zasmilili bi se mu … spet …