Pripadnost ni le domena povezav, naj bo vidnih ali nevidnih, je predvsem ali zgolj opis občutij. Lahko si član plemena, pa mu ne pripadaš, lahko si član družine, pa ji ne pripadaš, lahko si celo del tega sveta, pa mu prav tako ne pripadaš. Ostajaš pa v občutjih, ostajaš v deležih, ki jih namenjaš komu drugemu, ki jih zaupaš v skupno rabo vsem. Podeliš se, da bi se sestavil, pustiš si jemati, da bi ti ostalo najboljše. Ostaneš v sebi, a ker si podeljen, ostajaš tudi v tistih, ki so deležni. Združiš se v skupnem, ki ga iščeš, ki mu odstopaš sebe in svoje, sestaviš se v tistem kar si podelil. Saj ne rabiš zase, kaj ti bo? Vsega imaš dovolj in preveč-, dovolj slišanega, videnega, celo občutenega … želiš si spet postati cel, ne zgolj zlepljen, pokrpan, prenaložen ali zmetan skupaj … Moraš odstopiti, razdeliti, odpreti skladišče … nič prodajati, le deliti … naj jemljejo, ti ne potrebuješ več. Prostor je dragocenejši od vsebine, luč v praznini je lepša od podob, ki kradejo svetlobo. Izprazni police, odpri omare, zmeči ven, kar je predolgo noter … kaj ti bo? Odpri se za skupno, daruj se za dobro, pojdi za hrepenenjem in ne sprašuj, kaj moraš vzeti s sabo. Nič, prav nič -, vse imaš, ko imaš najmanj, vse je tvoje, ko si vse razdelil. Pojdi sam kamor greš, stopi tja in postani le eden med njimi … vzemi del Njega, ki ga je dovolj za vse, ki se ne izrablja in ne porablja. Postavi ga vase in ne razlagaj, da ga imaš-, le obdrži ga, ohranjaj in jemlji iz njega. Tvoj je in dovolj ti bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar