Fajrund

Pred-poletni meseci so tradicionalno "šolsko-stresno" destinirani. Eni se morajo takrat odločati, drugi pripravljati, tretji popravljati … vsi pa pomladne mesece doživljajo kot vroč teren, ki ga je treba pač, bolj po prstih, nekako le prestopicati. Po svoje je čudno ali pa vsaj zanimivo, da meseci brstenja, nove rasti, mreženja novih energij in polnjenja pretežno izčrpanih življenjskih baterij s svežimi zalogami sonca in zraka, ravno sovpadajo z zaključno mrzlico vrednotenja, špekuliranja in nadvse poudarjene dramatičnosti bližnjih izobraževalnih razpletov. Vse skupaj se mi zdi nekako nenaravno, po svoje celo tuje, čeprav jasno, da globoko utečeno, vajeno, rutinsko in skoraj večno nespremenljivo. Verjel bi, da se s prebujajočim svetom, poživljeno naravo, daljšimi dnevi in toplejšim soncem, dejansko šele vzpostavljajo najugodnejši pogoji za vsakovrstne koristne aktivnosti, med katerimi so lahko seveda tudi prosvetne. Mislim resno. Za to je vsekakor več razlogov, na primer … poleti nam ni treba misliti na kurjavo, oblačila so lažja, potovanja niso toliko odvisna od vremenskih razmer, veliko aktivnosti se lahko odvija na prostem, v naravi … Če je bil, še pred sto leti, ritem pedagoškega procesa z intenzivnim zimskim obdobjem in prostim poletjem, morda razumljiv, ker je to pač čas povečanega obsega sezonskega dela, povezanega predvsem s pridelavo hrane, pa je sedaj, ko je tudi večina kmetijstva, milo rečeno, industrializirana in visoko organizirana, popolnoma isti ritem vprašljiv. Namreč, če kdo tega slučajno ne ve, mi lahko vseeno verjame, da je dvomesečna prekinitev institucionaliziranih dogajanj, ki so povezana s šolanjem otrok in posredno seveda tudi z aktivnostmi staršem, lahko pravi mali logistični podvig. V mislih imam usklajeno organiziranje dopustov, aktivnosti, prehrane, varstva in tudi prostega časa otrok, seveda ob upoštevanju neke povprečne sodobne obremenjenosti staršev s službami, ki velikokrat niso več službe, ampak obsedna stanja, v katerih se le izjemoma najdejo razumevanja za usklajevanje zapletenih počitniških urnikov. Za debela dva meseca se torej naši mladi upi, ki so sicer, bolj ali manj vdano vpeti v neke naravne, dnevne in tedenske delovne ritme, ki jih bodo tudi sicer spremljali vso njihovo aktivno dobo, prelevijo v brezdelneže, postopače, televizijske-, računalniške-, potepuške- ali celo knjižne obsedence, ki, ob morebiti nekaj dni potovanj ali počitnic v družbi staršev, sicer izgubljajo čas in že tako ali tako, svojo pretežno šibko delavoljnost. Ta "predah" se seveda jeseni, ko je potrebno začeti znova, bridko obrestuje. Nekateri vmes pozabijo že tudi to, da so pred počitnicami sploh hodili v kakšno šolo, če si dovolimo nekoliko svobodnega pretiravanja v slikovitosti.
Jasno, da si s takšnim razmišljanjem nikakor ne želim nase priklicati prekletstva morebitnih šolnikov ali šolarjev, če seveda kdo to bere, ki morda prav zdaj že iščejo lutko in bucike, ker so prepričani, da jim ne privoščim težko pričakovanih počitnic. Daleč od tega. Nasprotno, prepričan sem, da bi bilo več krajših obdobij počitnic, ki bi bila v nekih smiselnih razmakih razporejena čez celo leto, v kombinaciji z distribucijo praznikov, bolj praktična in bolje izkoriščena rešitev, ki bi vsekakor manj porušila utečene delovne navade in življenjski ritem. Če bi imeli, namesto enega 60-dnevnega kosa svobode, dva po 30, tri po 20 ali celo štiri po 15 dni, bi tisti, ki gredo na dopust, verjetno ravno tako dopustovali, s tem, da bi se tudi sama filozofija počitnikovanja spremenila. Mogoče bi na ta način postala potovanja še zanimivejša, pa tudi zdravilišča, toplice, hribi, več krajših počitnic v različnih obdobjih in okoljih, za razliko od utečenih praks. Seveda, kdor pač dopustuje, tisti, ki pa ne, mu je pa tako bolj ali manj vseeno. No, če še ne veste, avgusta grem na morje …