Morska stran

Morje je še vedno takšno, kot je lahko le morje … znova in znova očarljivo, vedno veliko in vsakič na novo modro, razigrano skodrano, bridko prepihano in jezno pognano v obalo … no, tokrat ne tako hudo … najprej je bilo nekoliko poškropljeno z dežjem, potem pa spet prelito s soncem …
Tokrat je bilo mirno … ves čas se je oglašalo z mehkim šelestenjem, polivalo pesek in ga vztrajno vabilo s seboj … razposajeno je klepetalo s pticami, zatiskalo oči pred soncem in si umivalo lice s sapicami, ki so se poganjale čez njegova široka pleča …

Včasih je dovolilo vetru, da je na njegovih obalah nagovarjal skrivljena debla, ki jim je v jeznih trenutkih samo skušalo izpodjesti korenine …
… spet drugič je prenašalo zbadanje iglic in belim jadrom pustilo risati črte …
… ostrim skalam celo brazdati svojo gladino…
… ali pa le dalo veselje oblakom, da so lahko spustili zastor nad odrom, še preden se je njegov glavni igralec priklonil za obzorjem.
Obalna mesta so prijazna, gostoljubna, v sebi odprta, čeprav nekako zagozdena med vodo, nebo in zemljo … kakor, da se želijo skriti pred radovednim svetom … kot majhni otroci-, tako da zatisnejo oči …
… in pustijo ljudem, da se sprehodijo po njihovih robovih …
… jim preiskujejo ozke ulice …
… si ogledujejo njihove lepe trge …
… in velika svetišča …
… z zelo starimi podobami …
Ponašajo se tudi z negovanimi zelenicami …
… parki …
… cvetočimi drevesi …
… nekaterim prav nenavadnimi …
Ljudje pa, kako tudi ne … seveda vedno radi prihajajo nazaj … nekateri so za to pripravljeni premagati zelo težke poti …
… zato morajo pa tudi kaj dobrega pojesti …
… včasih se potem opogumijo za ples …
… tisti, ki jim poguma že prej ne manjka se podajo pa kar v hladne valove.