Pa si najprej osvežimo že nekoliko zaprašeni spomin na nekaj značilnih odlomkov iz poročnega obrednika Katoliške Cerkve:
Duhovnik ali laik vpraša ženina in nevesto: "Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in Cerkve?"
Ženin in nevesta na vsako vprašanje skupaj odgovorita z "Da.".
Ženin in nevesta si v trenutku izrekanja privolitve podata desnici in izrečeta privolite.:
Ženin: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."
Nevesta: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."
Ženin in nevesta drug drugemu nadeneta prstana in ob tem izrečeta naslednje besedilo: "(Ime), sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe."
Te vrstice sem navedel zgolj zato, ker bi predlagal, da jih zakonca ob vsaki obletnici poroke skupaj glasno in počasi prebereta. Komentirati ne bi bilo treba nič, dovolj bi bilo le prebrati in se medtem po možnosti držati za roke ter gledati v oči. No, gotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se mi sadizem ne poda in da naj to prakso raje uvedem kar sam pri sebi. Bom, obljubim. Pa, da vidimo! Kakorkoli, navedene obljube so zame nekaj najbolj premišljenega, nedvoumnega in humanega, kar si je človek izmislil za široko uporabo. Do potankosti naštudirana in izpiljena izjava – čista perfekcija. Tu ni kaj filozofirati, dva zaročenca sta se odločila, da bosta aktivno skupno živela in delovala po nesporno pozitivnih načelih, prevzela odgovornost za svojo odločitev ter to celo javno obljubila. Tu ni nobenih dvomov, tista dva, ki sta sposobna zdržati takšno privolitev, ne bosta imela v življenju nobenih težav, kar se tiče medsebojnih odnosov. Vse rešeno enkrat za vselej. Čudovito, da bolj ne more biti, pravi dragulj med vsemi možnostmi. To je skoraj nekaj takega, kot če bi vam nekdo lahko rekel: "Nikoli ne boš zbolel." Novica, vseh novic. Idila, kompletna.
Na razmišljanje o tej nežno čipkasti témi, me je spodbudila turbulenca, ki mi je par dni nazaj, slučajno zvrtinčila pogled in pritegnila uho. In kaj je slišalo? Da se je pred petdesetimi leti v Sloveniji poročilo 16000 parov na leto, danes pa le še 6000. Število tistih, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Žalostno, dovolj žalostno, da sem poslušal naprej, ko so se voditeljica in gostji, ena sociologinja in druga etnologinja, spraševale zakaj število porok upada? Ker so se teme lotile same ženske in to celo relativno mlajše, me je začelo zanimati kakšne odgovore bodo izumile. Pa sem se žal zmotil. Namesto odgovorov sem slišal zgolj serijo retorično postavljenih vprašanj. Je to morda razmišljanje sodobnih žensk, da partner ni edini moški na svetu, ali pa obstajajo visoke zahteve pri iskanju partnerjev? Mogoče pa v družbi niti ni več pričakovano, da se dva poročita, in se bolj išče smiselnost zveze ter tehtanje, kaj s poroko pridobimo in kaj izgubimo? Koliko je v tem dejanju še čarobnosti in koliko že preračunljivosti?
Že med pogovorom, še bolj pa ob koncu oddaje, sem ugotovil, da sploh ni nič čudnega, da število porok pri nas upada. Čudno je kvečjemu, da se sploh še kdo poroči, ob načinu razmišljanja, ki ga je izražal zbrani ženski tercet. Na koncu sem se zdel že sam sebi čudak, ker sem ugotovil, da sem se poročil, ne da bi sploh razmišljal o kakšni drugačni trajni možnosti skupnega življenja. Preprosto se mi je zdelo povsem logično, da če že živiva skupaj, morava pa ja biti poročena … ja valjda … kaj pa drugega? Zakaj bi bil pa na koruzi, če sem lahko tudi poročen? Ko sem doma povedal, da se bom poročil, so rekli samo: "Prav imaš. Zakaj bi bilo pa tebi bolje kot je nam? Mi damo za ohcet, obleko si pa sam kupi." In to je zdaj to. 15 let je letos.
Za moje pojme je najmanj neodgovorno, če ne škodljivo delati televizijske oddaje, o tako pomembni problematiki, s takšnim "a priori" odklonilnim odnosom. En sam pesimizem, jamranje, skepsa, iskanje izgovorov, prelaganje odgovornosti, izražanje dvomov o vsem, totalno relativiziranje pojmov … Ja ljudje božji, saj ni čudno, da se mladi nočejo poročiti, če je pa stanje duha takšno, kot smo ga lahko povzeli iz zaslona. Gospe v studio so me spominjale na tiste ženske, ki so včasih bedele pri mrliču. Jok in stok, žalost … oh, hudo, prehudo … ni za zdržat … kaj bo z nami?
Ja pa kaj vam je ljudje? Česa se bojite? Kaj imate za premišljevati? Pri zdravih in mladih telesih ter v izobilju stokate in se tresete. Odločite se. Stopite naprej. Ne bodite takšne reve. Soočite se z življenjem in postanite njegov aktivni del.
In prav taki so tudi potem, ko so poročeni. Ja bom kar šla … Ja bom kar šel… Ja saj sva čisto različna karakterja … Ja saj ni nič ambiciozen … Kaj bom s takim … Ne splača se vztrajat … Pa otroci, pa kariera, pa študij, pa … bla, bla bla …
Kaj se ne splača. Splača se! Splača se truditi, potrpeti … ni vedno lahko, a vseeno. Ne razmišljaj za 20 let naprej, misli na zdaj, na jutri. Trudi se tukaj, ta trenutek … ne misliti, da lahko danes narediš odgovorno odločitev, za katero ti čez 20 let morda ne bo žal. Ne moreš planirati življenja tako daleč naprej. Preprosto tvegaj, naredi korak, ki se ti zdi pravi. Odloči se – takoj! Kaj te briga za pomisleke, saj bo šlo, vedno je šlo. Misli na tiste, ki so zdaj ob tebi, ki potrebujejo nekoga, ki se bo odločil za njih, če se že sami ne morejo.
No, na koncu oddaje so pokazali še rezultat ankete med gledalci. Vprašanje je šlo nekako tako: "Ali je za uspešen zakon potrebno daljše predhodno skupno življenje? " Zmagali so tisti, ki so glasovali – ne, kar mislim tudi sam. Ne rabiš dolgo prej živeti skupaj, če želiš biti srečno poročen, raje obratno. Resno mislim. In obe gostji sta seveda pričakovano, v en glas, zrelativizirali rezultate ankete, češ da niso mrodajni. Po njunem je torej dolga uvajalna doba koristna, ker se, še vedno nekako lahko izmuzneš. Pa ni treba biti odgovoren, pa ni treba obljubiti, pa ni stroškov … Pa nič ni res!
Pa sem nehal gledati in sem raje bral. Preberem kaj je napisal sedanji papež, ko je bil še kardinal: "Diktatura relativizma ne prizna nič določnega in vzame za zadnji kriterij lasten jaz in svoje želje. Relativizem srečujemo pod raznimi vidiki, kot religiozni relativizem, po katerem ljudje enačijo vse religije in duhovnosti ter v njih izberejo, kar jim ugaja, etični relativizem, na osnovi katerega ima vsak svoja moralna načela ali jih sploh nima, filozofski relativizem, po katerem je resnica le beseda, ki ji daje vsak svoj pomen." In točno to se dogaja tudi tistim, ki so danes na vrsti za poroko. Odločitveni relativizem, po katerem je vseeno če se odločiš ali ne. Nič ni več trdnega, na kar bi se mogli nasloniti ali oprijeti. Tako se vsaj zdi, ker ni dovolj trdno v nas. Ker smo si navajeni popuščati in biti zadovoljni s tem, da nismo ne suhi in ne mokri. Ker ta družba ne potrebuje odločnih. Odločni ji gredo celo na živce, raje ima takšne, ki so že na pogled neodločni. Takšne, ki iščejo neke kompromise med kompromisi. Vsak naj ima raje svoje, samo, da se nam ni treba odločiti.
In kaj lahko premaga takšno "novo gripo". Turbulenca se je žal izvrtinčila v reklamah, brez odgovora. Benedikt XVI je že pred leti ugotovil, kaj je narobe. Pa naj si še jaz odgovor izmislim kar sam.
Relativizem ali "odločil sem se, da se ne bom nič odločil" lahko premagamo le vsi skupaj, javno mnenje, beseda staršev, prijateljev, sosedov … Mlade je treba opogumljati, ne samo za študij, kariero, poklice, podjetnost … tudi in zlasti za življenjske odločitve, med katerimi je poroka prav gotovo ena pomembnejših. Morajo se navaditi prevzemati odgovornost za prenašanje in graditev življenja, ne pa se mu umikati ali ga odlagati na čas po preizkusnih dobah, ki se večinoma nikoli ne končajo.
Odgovornost je kot boj za obstoj, za eksistenco, vsaka generacija ga mora vsaj en del prevzeti, pa ne samo zase ampak tudi za tiste, ki so bili prej ter seveda tudi za tiste, ki šele prihajajo.
Duhovnik ali laik vpraša ženina in nevesto: "Ali sta prišla sem neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in Cerkve?"
Ženin in nevesta na vsako vprašanje skupaj odgovorita z "Da.".
Ženin in nevesta si v trenutku izrekanja privolitve podata desnici in izrečeta privolite.:
Ženin: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."
Nevesta: "Jaz (ime), sprejmem tebe (ime) za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."
Ženin in nevesta drug drugemu nadeneta prstana in ob tem izrečeta naslednje besedilo: "(Ime), sprejmi ta prstan v znamenje moje ljubezni in zvestobe."
Te vrstice sem navedel zgolj zato, ker bi predlagal, da jih zakonca ob vsaki obletnici poroke skupaj glasno in počasi prebereta. Komentirati ne bi bilo treba nič, dovolj bi bilo le prebrati in se medtem po možnosti držati za roke ter gledati v oči. No, gotovo se bo našel kdo, ki bo pripomnil, da se mi sadizem ne poda in da naj to prakso raje uvedem kar sam pri sebi. Bom, obljubim. Pa, da vidimo! Kakorkoli, navedene obljube so zame nekaj najbolj premišljenega, nedvoumnega in humanega, kar si je človek izmislil za široko uporabo. Do potankosti naštudirana in izpiljena izjava – čista perfekcija. Tu ni kaj filozofirati, dva zaročenca sta se odločila, da bosta aktivno skupno živela in delovala po nesporno pozitivnih načelih, prevzela odgovornost za svojo odločitev ter to celo javno obljubila. Tu ni nobenih dvomov, tista dva, ki sta sposobna zdržati takšno privolitev, ne bosta imela v življenju nobenih težav, kar se tiče medsebojnih odnosov. Vse rešeno enkrat za vselej. Čudovito, da bolj ne more biti, pravi dragulj med vsemi možnostmi. To je skoraj nekaj takega, kot če bi vam nekdo lahko rekel: "Nikoli ne boš zbolel." Novica, vseh novic. Idila, kompletna.
Na razmišljanje o tej nežno čipkasti témi, me je spodbudila turbulenca, ki mi je par dni nazaj, slučajno zvrtinčila pogled in pritegnila uho. In kaj je slišalo? Da se je pred petdesetimi leti v Sloveniji poročilo 16000 parov na leto, danes pa le še 6000. Število tistih, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Žalostno, dovolj žalostno, da sem poslušal naprej, ko so se voditeljica in gostji, ena sociologinja in druga etnologinja, spraševale zakaj število porok upada? Ker so se teme lotile same ženske in to celo relativno mlajše, me je začelo zanimati kakšne odgovore bodo izumile. Pa sem se žal zmotil. Namesto odgovorov sem slišal zgolj serijo retorično postavljenih vprašanj. Je to morda razmišljanje sodobnih žensk, da partner ni edini moški na svetu, ali pa obstajajo visoke zahteve pri iskanju partnerjev? Mogoče pa v družbi niti ni več pričakovano, da se dva poročita, in se bolj išče smiselnost zveze ter tehtanje, kaj s poroko pridobimo in kaj izgubimo? Koliko je v tem dejanju še čarobnosti in koliko že preračunljivosti?
Že med pogovorom, še bolj pa ob koncu oddaje, sem ugotovil, da sploh ni nič čudnega, da število porok pri nas upada. Čudno je kvečjemu, da se sploh še kdo poroči, ob načinu razmišljanja, ki ga je izražal zbrani ženski tercet. Na koncu sem se zdel že sam sebi čudak, ker sem ugotovil, da sem se poročil, ne da bi sploh razmišljal o kakšni drugačni trajni možnosti skupnega življenja. Preprosto se mi je zdelo povsem logično, da če že živiva skupaj, morava pa ja biti poročena … ja valjda … kaj pa drugega? Zakaj bi bil pa na koruzi, če sem lahko tudi poročen? Ko sem doma povedal, da se bom poročil, so rekli samo: "Prav imaš. Zakaj bi bilo pa tebi bolje kot je nam? Mi damo za ohcet, obleko si pa sam kupi." In to je zdaj to. 15 let je letos.
Za moje pojme je najmanj neodgovorno, če ne škodljivo delati televizijske oddaje, o tako pomembni problematiki, s takšnim "a priori" odklonilnim odnosom. En sam pesimizem, jamranje, skepsa, iskanje izgovorov, prelaganje odgovornosti, izražanje dvomov o vsem, totalno relativiziranje pojmov … Ja ljudje božji, saj ni čudno, da se mladi nočejo poročiti, če je pa stanje duha takšno, kot smo ga lahko povzeli iz zaslona. Gospe v studio so me spominjale na tiste ženske, ki so včasih bedele pri mrliču. Jok in stok, žalost … oh, hudo, prehudo … ni za zdržat … kaj bo z nami?
Ja pa kaj vam je ljudje? Česa se bojite? Kaj imate za premišljevati? Pri zdravih in mladih telesih ter v izobilju stokate in se tresete. Odločite se. Stopite naprej. Ne bodite takšne reve. Soočite se z življenjem in postanite njegov aktivni del.
In prav taki so tudi potem, ko so poročeni. Ja bom kar šla … Ja bom kar šel… Ja saj sva čisto različna karakterja … Ja saj ni nič ambiciozen … Kaj bom s takim … Ne splača se vztrajat … Pa otroci, pa kariera, pa študij, pa … bla, bla bla …
Kaj se ne splača. Splača se! Splača se truditi, potrpeti … ni vedno lahko, a vseeno. Ne razmišljaj za 20 let naprej, misli na zdaj, na jutri. Trudi se tukaj, ta trenutek … ne misliti, da lahko danes narediš odgovorno odločitev, za katero ti čez 20 let morda ne bo žal. Ne moreš planirati življenja tako daleč naprej. Preprosto tvegaj, naredi korak, ki se ti zdi pravi. Odloči se – takoj! Kaj te briga za pomisleke, saj bo šlo, vedno je šlo. Misli na tiste, ki so zdaj ob tebi, ki potrebujejo nekoga, ki se bo odločil za njih, če se že sami ne morejo.
No, na koncu oddaje so pokazali še rezultat ankete med gledalci. Vprašanje je šlo nekako tako: "Ali je za uspešen zakon potrebno daljše predhodno skupno življenje? " Zmagali so tisti, ki so glasovali – ne, kar mislim tudi sam. Ne rabiš dolgo prej živeti skupaj, če želiš biti srečno poročen, raje obratno. Resno mislim. In obe gostji sta seveda pričakovano, v en glas, zrelativizirali rezultate ankete, češ da niso mrodajni. Po njunem je torej dolga uvajalna doba koristna, ker se, še vedno nekako lahko izmuzneš. Pa ni treba biti odgovoren, pa ni treba obljubiti, pa ni stroškov … Pa nič ni res!
Pa sem nehal gledati in sem raje bral. Preberem kaj je napisal sedanji papež, ko je bil še kardinal: "Diktatura relativizma ne prizna nič določnega in vzame za zadnji kriterij lasten jaz in svoje želje. Relativizem srečujemo pod raznimi vidiki, kot religiozni relativizem, po katerem ljudje enačijo vse religije in duhovnosti ter v njih izberejo, kar jim ugaja, etični relativizem, na osnovi katerega ima vsak svoja moralna načela ali jih sploh nima, filozofski relativizem, po katerem je resnica le beseda, ki ji daje vsak svoj pomen." In točno to se dogaja tudi tistim, ki so danes na vrsti za poroko. Odločitveni relativizem, po katerem je vseeno če se odločiš ali ne. Nič ni več trdnega, na kar bi se mogli nasloniti ali oprijeti. Tako se vsaj zdi, ker ni dovolj trdno v nas. Ker smo si navajeni popuščati in biti zadovoljni s tem, da nismo ne suhi in ne mokri. Ker ta družba ne potrebuje odločnih. Odločni ji gredo celo na živce, raje ima takšne, ki so že na pogled neodločni. Takšne, ki iščejo neke kompromise med kompromisi. Vsak naj ima raje svoje, samo, da se nam ni treba odločiti.
In kaj lahko premaga takšno "novo gripo". Turbulenca se je žal izvrtinčila v reklamah, brez odgovora. Benedikt XVI je že pred leti ugotovil, kaj je narobe. Pa naj si še jaz odgovor izmislim kar sam.
Relativizem ali "odločil sem se, da se ne bom nič odločil" lahko premagamo le vsi skupaj, javno mnenje, beseda staršev, prijateljev, sosedov … Mlade je treba opogumljati, ne samo za študij, kariero, poklice, podjetnost … tudi in zlasti za življenjske odločitve, med katerimi je poroka prav gotovo ena pomembnejših. Morajo se navaditi prevzemati odgovornost za prenašanje in graditev življenja, ne pa se mu umikati ali ga odlagati na čas po preizkusnih dobah, ki se večinoma nikoli ne končajo.
Odgovornost je kot boj za obstoj, za eksistenco, vsaka generacija ga mora vsaj en del prevzeti, pa ne samo zase ampak tudi za tiste, ki so bili prej ter seveda tudi za tiste, ki šele prihajajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar