Sveta ne moreš izbirati, mu ubežati, še manj se skriti pred njim … Kam pa naj bi se skril drugam kot za nekaj na istem svetu? Torej pred svetom, za svet … nekako, ne gre. Obupati ali umakniti se s sveta, pomeni lahko samo vdati se razočaranju ali izgubiti voljo, da bi se še naprej trudili s svojo vlogo v njem … Poznamo občutke nemoči, naveličanosti, stresa, utrujenosti … morda še predobro, morda so nam tako domači, da se nam zdijo že povsem vsakdanji … Mogoče sploh ne znamo več gledati na svet drugače kot skozi črna očala, ki jih sedaj nosimo že tudi v mraku. Morda zato, ker nas moti lepota, bleščeča svetlobna zavesa, modrina neba, ovoj zelenja in ta živost, ki je tako podobna barvam sveta. Podobe in zvoki pravega življenja se nam zdijo premočni, preveč direktni, ne ujemajo se z našim razpoloženjem, ki se raje obotavlja, išče ovinke in se sprehaja po trnju, namesto, da bi iskalo lepoto. Raje razbolevamo čustva žalosti nad temnimi in senčnimi dolinami, ruševinami, nesrečnimi prizori in hladnimi besedami, ki nas ne vznemirijo tako, kot podobe ljubezni, veselja, mladosti, skladnosti in svetlobe. Manj nas razoroži cinizem, porog in nestrpnost, kot poštenje, človečnost, ljubeznivost ali prijaznost.
Zakaj bi bili sploh dani svetu, če bi se ga hoteli odreči? Kaj nas lahko tako moti, da bi podvomili v pripadnost temu kar nas obkroža, temu iz česar smo rojeni in kar nas bo, vsaj še en čas, priklepalo nase?
Preden se česarkoli odrečemo je prav vedeti, o čem sploh govorimo. Če gre beseda o svetu, potem je gotovo tudi, da razmišljamo vsaj o treh vrstah svetov, ki se nas tičejo. Prvi je tisti, na katerega lahko najmanj vplivamo, svet v katerem je človek le eno od bitji, ki se napajajo s sokovi iz njegovih nedrji. Torej svet živega in neživega, tega kar je bilo, kar je in bo … okolje, ki ga sestavljajo iste snovi kot nas, ki se kuhajo na istem tlaku in toploti, ki se spajajo in razgrajujejo v istih plinih, kot mi sami … V tem svetu ne propademo, gradniki našega telesa se le pretočijo v nekaj drugega, skupna atomska masa se zaradi našega obstoja ali ne-obstoja, ne spremeni. Prvi svet nas ne pogreša. Enak je z nami ali brez nas, surovo lep in darežljiv, zloben in mehak, nedosegljiv in vseprisoten. Drugi svet je ta iz katerega smo rojeni, v katerem smo shodili, se zavedli, odrasli, ki spremlja naše poti in brez-poti. To je družba ljudi, skupnost, občestvo, ki mu pripadamo, iz katerega izhajamo, ki nas preživlja, nam daje prostor pri skupni mizi in morda maha za oknom, ki nas nekoč odpelje stran … Drugi svet je velikodušnejši od prvega, če nas prvi le opazuje, nas drugi tudi posluša in včasih celo razume … Življenje, ki ga posedujemo je resnično šele v sodelovanju prvega in drugega sveta. Drugi bo razumel tudi naš telesni propad in vsaj določen čas za nami, morda celo zaznaval obstoj izpraznjenega telesno-duhovnega prostorčka v svoji strukturi. Kot tretji, nam ostane še najbolj naš, svet nas samih, torej tisti, ki ga nosimo v sebi, nam najbolj lasten in neizogiben. Skozenj vidimo in sodimo vse okrog nas, tudi prva dva. To je okolje našega dojemanja, pogledov, razumevanja … vsega, kar smo kdajkoli iskali in pridelali ali pa samo dobili in predelali. To je vrtišče in os s katere poganjamo svetilnik našega življenja v stalno motrenje svojega okolja, v stalno sukanje lastne osebe v smeri dražljajev in motenj.
Oder zdaj imamo. Poglejmo, katera od teh treh scen je tista, ki se ji sploh zmoremo odreči ali jo nadomestiti s čim drugim. Prva nas včasih navdaja z velikim veseljem in na nek način se lahko celo poistovetimo ali navežemo nanjo. Prav tako pa nas lahko pusti tudi ravnodušne in se ji, iz takšnih ali drugačnih, razlogov, morda celo odpovemo. Druga nam ponudi tisto, kar od prve ne dobimo, torej človečnost, pripadnost, ljubezen … vključenost v občestvo. Napolnjuje nam življenje z vpetostjo v ohranitev in porajanje novega, nekatere celo s smislom. Prinese pa lahko tudi negativna občutja, bolečine, surovost in nasilje ter nas včasih celo tako razočara, da se ji želimo umakniti. In tretje, torej tisto ozadje, ki se ga morda niti ne zavedamo, za katero se nam zdi, da je, če že obstaja, kot očiščeno steklo, skozi katerega vse opazujemo. To nas le redko razočara. Prepričani smo, da je prav naše resnično, popolnoma zanesljivo in pošteno. Včasih celo ne razumemo, kako različne podobe nam prinaša o istih dejstvih in krivdo za spremenjena razpoloženja valimo povsod okrog nas, le pri sebi je ne moremo trpeti.
Kateri svet je torej tisti, ki se mu sploh lahko kakorkoli odrečemo? Odgovor je nobenemu! Ne moremo in nimamo pravice, v vse smo vraščeni in vsi se v nas nekako sestavljajo. Če nas kateri izrazito moti, pa se gotovo splača najprej pregledati tretjega. Torej nam lastnega. Če morda ne pušča, zamegljuje ali izkrivlja podobe prvih dveh. Prav tretji je tisti, ki bi ga najraje razglasili za referenco, za miljnik po katerem bi sodili vse ostalo. Pa ne gre! Svet mojih zaznav ni tudi svet tvojih zaznav, moji pogledi niso nikoli povsem tvoji in nikoli ne bom zvedel kako modro je nebo, ki ga ti vidiš ali kako lepo poje slavec, kot ga ti slišiš …
To je torej tisti svet, ki je popolnoma naš in vendar ni v njem prav nič našega. Podobe, ki nam jih prenaša so le sence, odtisi resničnosti, ki jih ne moremo nikoli povsem dojeti. Vedno nam bodo tuji, vedno bodo odmaknjeni od nas. Vedno jih bomo le deloma videli in deloma doživljali. Lahko se sicer združijo tudi v nas, in zazvenijo skupaj, vendar so le svetlobe različnih valovnih dolžin, ki sevajo vsaka zase in v svojo smer. Lahko jih skušamo ujeti, lomiti v skupni snop, stisniti v šop vlaken, povezati skupaj, da so podobne vzorcu … ki je morda včasih celo resničen … ali pa še vedno zgolj lep.
Zakaj bi bili sploh dani svetu, če bi se ga hoteli odreči? Kaj nas lahko tako moti, da bi podvomili v pripadnost temu kar nas obkroža, temu iz česar smo rojeni in kar nas bo, vsaj še en čas, priklepalo nase?
Preden se česarkoli odrečemo je prav vedeti, o čem sploh govorimo. Če gre beseda o svetu, potem je gotovo tudi, da razmišljamo vsaj o treh vrstah svetov, ki se nas tičejo. Prvi je tisti, na katerega lahko najmanj vplivamo, svet v katerem je človek le eno od bitji, ki se napajajo s sokovi iz njegovih nedrji. Torej svet živega in neživega, tega kar je bilo, kar je in bo … okolje, ki ga sestavljajo iste snovi kot nas, ki se kuhajo na istem tlaku in toploti, ki se spajajo in razgrajujejo v istih plinih, kot mi sami … V tem svetu ne propademo, gradniki našega telesa se le pretočijo v nekaj drugega, skupna atomska masa se zaradi našega obstoja ali ne-obstoja, ne spremeni. Prvi svet nas ne pogreša. Enak je z nami ali brez nas, surovo lep in darežljiv, zloben in mehak, nedosegljiv in vseprisoten. Drugi svet je ta iz katerega smo rojeni, v katerem smo shodili, se zavedli, odrasli, ki spremlja naše poti in brez-poti. To je družba ljudi, skupnost, občestvo, ki mu pripadamo, iz katerega izhajamo, ki nas preživlja, nam daje prostor pri skupni mizi in morda maha za oknom, ki nas nekoč odpelje stran … Drugi svet je velikodušnejši od prvega, če nas prvi le opazuje, nas drugi tudi posluša in včasih celo razume … Življenje, ki ga posedujemo je resnično šele v sodelovanju prvega in drugega sveta. Drugi bo razumel tudi naš telesni propad in vsaj določen čas za nami, morda celo zaznaval obstoj izpraznjenega telesno-duhovnega prostorčka v svoji strukturi. Kot tretji, nam ostane še najbolj naš, svet nas samih, torej tisti, ki ga nosimo v sebi, nam najbolj lasten in neizogiben. Skozenj vidimo in sodimo vse okrog nas, tudi prva dva. To je okolje našega dojemanja, pogledov, razumevanja … vsega, kar smo kdajkoli iskali in pridelali ali pa samo dobili in predelali. To je vrtišče in os s katere poganjamo svetilnik našega življenja v stalno motrenje svojega okolja, v stalno sukanje lastne osebe v smeri dražljajev in motenj.Oder zdaj imamo. Poglejmo, katera od teh treh scen je tista, ki se ji sploh zmoremo odreči ali jo nadomestiti s čim drugim. Prva nas včasih navdaja z velikim veseljem in na nek način se lahko celo poistovetimo ali navežemo nanjo. Prav tako pa nas lahko pusti tudi ravnodušne in se ji, iz takšnih ali drugačnih, razlogov, morda celo odpovemo. Druga nam ponudi tisto, kar od prve ne dobimo, torej človečnost, pripadnost, ljubezen … vključenost v občestvo. Napolnjuje nam življenje z vpetostjo v ohranitev in porajanje novega, nekatere celo s smislom. Prinese pa lahko tudi negativna občutja, bolečine, surovost in nasilje ter nas včasih celo tako razočara, da se ji želimo umakniti. In tretje, torej tisto ozadje, ki se ga morda niti ne zavedamo, za katero se nam zdi, da je, če že obstaja, kot očiščeno steklo, skozi katerega vse opazujemo. To nas le redko razočara. Prepričani smo, da je prav naše resnično, popolnoma zanesljivo in pošteno. Včasih celo ne razumemo, kako različne podobe nam prinaša o istih dejstvih in krivdo za spremenjena razpoloženja valimo povsod okrog nas, le pri sebi je ne moremo trpeti.
Kateri svet je torej tisti, ki se mu sploh lahko kakorkoli odrečemo? Odgovor je nobenemu! Ne moremo in nimamo pravice, v vse smo vraščeni in vsi se v nas nekako sestavljajo. Če nas kateri izrazito moti, pa se gotovo splača najprej pregledati tretjega. Torej nam lastnega. Če morda ne pušča, zamegljuje ali izkrivlja podobe prvih dveh. Prav tretji je tisti, ki bi ga najraje razglasili za referenco, za miljnik po katerem bi sodili vse ostalo. Pa ne gre! Svet mojih zaznav ni tudi svet tvojih zaznav, moji pogledi niso nikoli povsem tvoji in nikoli ne bom zvedel kako modro je nebo, ki ga ti vidiš ali kako lepo poje slavec, kot ga ti slišiš …
To je torej tisti svet, ki je popolnoma naš in vendar ni v njem prav nič našega. Podobe, ki nam jih prenaša so le sence, odtisi resničnosti, ki jih ne moremo nikoli povsem dojeti. Vedno nam bodo tuji, vedno bodo odmaknjeni od nas. Vedno jih bomo le deloma videli in deloma doživljali. Lahko se sicer združijo tudi v nas, in zazvenijo skupaj, vendar so le svetlobe različnih valovnih dolžin, ki sevajo vsaka zase in v svojo smer. Lahko jih skušamo ujeti, lomiti v skupni snop, stisniti v šop vlaken, povezati skupaj, da so podobne vzorcu … ki je morda včasih celo resničen … ali pa še vedno zgolj lep.
Ni komentarjev:
Objavite komentar