www

Evolucija se vedno dogaja. Sicer ne enakomerno, na vseh področjih in povsod, vendar se nikoli povsem ne ustavi. Stvari gredo v razvojnem smislu samo naprej; včasih sicer pomodrujemo, da se zgodovina ponavlja, vendar se ne. Ponovi se kvečjemu primerljiva serija dogodkov, včasih se nam utrne "že videno" ali pa prispodobo o ponavljanju zgodovine uporabimo zgolj kot slikovit argumentacijski okrasek, s katerim morda skušamo ironizirati trenutno stanje ali pa le samovšečno akcentirati svojo izkušenost. Priznati moram, da ta trenutek, ne čutim potrebe po sprehodu med prašnimi eksponati v muzeju o evoluciji evolucije in naveličano oziranje po vijačnicah, deblih, prikazih razvoja posameznih organizmov v obliki korakajočih vrst ter še manj za naslajanje nad učenjaškimi obrazi evolucionistov, kreacionistov, intervencionistov ali ostalih pripadnikov in nasprotnikov posameznih razvojnih teorij.
Bolj me zanima modernejše področje človekovega udejstvovanja na katerem se evolucija očitno dogaja hitreje kot morda kje drugje. To so mediji in medijska kultura, sredstva množičnega ali vsaj javnega komuniciranja, ki jih spuščamo v svoja življenjska okolja ali pa morda celo že svoje nazore in okolja raje preoblikujemo in prednostno dojemamo na osnovi smerokazov informacijskega prostora, kot z zaupanjem v svoje zaznave in spoznanja.
Preden se lahko količkaj ozrem po široki in razgibani pokrajini delovanja medijev, moram seveda najprej stopiti vanjo. Torej, na nek način prestopiti iz realnega sveta zaznav in odnosov, v svet virtualnega, simbolnega in metaforičnega, kar informacijski prostor pač je. Tudi svet, ki ga vidimo, dojemamo in živimo je realen le toliko, kot ga zmoremo zaznati in prepoznati. Objektivnosti ni nikjer, lahko je zgolj konsenz o verodostojnosti izkušnje, pa še to le med tistimi, ki zmorejo primerljivo izkušati. Legitimno eksistirati je seveda možno in nujno tudi ob popolnoma mimobežnih razumevanjih sveta, če lahko za svet imamo tisto, kar pač na nek način obstaja, pa mi to poznali ali pa ne. Če na primer, primerjam podobo sveta, kot se oblikuje v meni, s tisto, ki jo, po mojih predvidevanjih dojame pes na povodcu, riba v akvariju ali ptič na veji, potem je mimobežnost teh svetov več kot očitna. Zgolj presenetljivo je, da se te podobe sploh kdaj srečajo. Pa vendar se in to zgolj kaže na dejstvo, da je prostor skupen, da pa je iluzorno pričakovati poenotenje pogledov nanj in da se to očitno niti samemu Kreatorju ni zdelo potrebno spreminjati.
Za količkaj uporabno sožitje je prav gotovo potrebno doseči konsenz srečanja pogledov; pes in jaz se na primer, slej ko prej, morava znajti med vzajemnimi podobami, torej tudi možnostmi napadanja ali sodelovanja in se za eno od njih odločiti. Nujno je prepoznati in dojeti pomen srečanja pogledov ter ga uporabiti za korist.
In prav to je tudi informacijski prostor, kot ga poznamo mi. Območje srečanja pogledov posameznika s skupnostjo ali vsaj pogledom tistega, ki se je postavil za glasnika pred kolektiv. Lahko se oglaša tudi zgolj zase, za drugega, za skupnost ali celo za nikogar, pa vendar je tisto, kar pride od njega, zgolj pogled s katerim se nekdo drug sreča. Želeli ali ne, kakor hitro prestopimo mejo medijske nadvlade, se srečamo s pogledi. Kakor hitro se nas polasti radovednost, naletimo na tiste, ki svet opazujejo ravno kot mi in ga dojemajo spet tako kot mi, a vendar vsak po svoje.
No, s preskakovanjem stopnic smo se vendarle prebili vsaj do osnovnega vprašanja: "Zakaj sploh mediji? Kaj predstavljajo?"
Odgovor, v kolikor obstaja, gotovo ni odvisen od medijev ampak kvečjemu od porabnikov informacijskih dobrin. Torej nas samih. Mediji in informacije, ki jih distribuirajo so zgolj mesto konsenza, presečišča mimobežnic, nosilci podob sveta, ki se nekje morajo stakniti, seveda zato da sestavijo strukturo … pajčevino vplivov, razumevanj, povezav, odvisnosti-, kot preklad in predelnih sten družbenega prostora.
Prav, če je tako? Stopili smo torej tudi v ta svet, pogledali vanj, otipali njegove oblike, ovonjali prepihe, ki ga hladijo in občutili svetlobe, ki ga ogrevajo. Domišljamo si lahko, da se smemo upravičeno spraševati naprej, kot na primer: "Ali je ta čudni svet smiseln?" Spet se je najbolj zanesljivo držati obale pragmatizma in se skušati izmazati s skomigom ramen, da je pač smiseln, v kolikor je potreben. Potreben pa spet le toliko, kolikor je koristen. In tako smo obkrožili svet tako, da se nikamor nismo niti premaknili.
Če povzemamo vsebino tega sprehoda, nam postane jasno, da je medijski prostor zgolj trg, informacija pa ponudba, blago, ki se trži na način izdatnega samo-reklamiranja. Nikoli ne bom izvedel vsega, za vstop v svet informacij pa je dovolj že, da prelistam brezplačnik ali iz odprtega avtomobila, ki je parkiran pod hišo, slišim poročila in postanem radoveden. Dovolj, da radovedno obrnem glavo in že me vrtinec informacij doseže, pa tudi potegne vase. Resnici na ljubo sem že vseskozi obkrožen z njim, prostovoljno mu celo dovoljujem vpliv in zadrževanje mojih stališč v njegovem dosegu.
Drugo dejstvo, ki ga sicer priznavam, vendar mu vseeno ne zaupam dovolj, da bi kaj spremenil, je, da bi osebno verjetno vsaj tako dobro ali celo bolje kot zdaj, funkcioniral tudi zunaj informacijskega toka, torej brez stalnega predoziranja, prestrezanja in precejanja vsebin o zadevah, ki v splošnih 99,9% sploh niso moj problem in nanje ne morem vplivati drugače, kot s spremembo lastnega čustvenega stanja. Slednjega prav gotovo nočem spreminjati zaradi medijskih tokov, pa ga vendarle vseeno. Preprosto povedano, glavni igralec sveta informacij je človeški firbec in ne morda potreba po vedenju. Ta se zbudi šele takrat, ko smo že poskusili ponudbo, ki vedno kliče po še. Berite nas! Glejte nas! Bodite z nami! Jejte dobro in boste še bolj lačni! Pijte več in boste še bolj žejni!
Medijski prostor ni ljudska kuhinja ali morebiti trgovina s špecerijo, ki jo nujno moram obiskati, da se založim s potrebnim za življenje. Ne, medijski prostor je bolšji sejem, kjer lahko dobiš vse, kar sploh je, od zdavnaj prebranih stripov, do cisterne cvička, od izleta v Amsterdam do rabljenega golfa, od titove slike do maskirne uniforme hrvaških braniteljev.
Ja, kajpada, dovolj dolgo sem vse pretresal in veliko že tudi izgubili … bistveno vprašanje pa je, kaj naj bi imelo vse to še z evolucijo? Ravno to, prav živost in žilavost … fantastično rast prilagodljivostnih mutagenov, poplavo inovativnosti v plasiranju končnega produkta, eksplozijo posredništva, katere udarni val se širi s svetlobno ali bolje rečeno elektronsko hitrostjo. Res, da vsebina nekoliko resignirano caplja zadaj, se naslanja na šanke v diskotekah in podpluto bolšči v novi light show, pri njej pač ni tako bleščeče, je zgolj eksistencialno prerivanje pred morebitnimi skopimi plačniki ali saj veste tisto: pameti je na svetu vedno enako, le ljudi je čedalje več.
Ne vem, kaj še lahko sledi ampak že zdaj, ni, da ni. Spomnim se časov pred morda 35 leti … kaj smo imeli? Črno-bele časopise na proletarskem papirju kvalitete pivnik, peščico popevkarskih revij, tri tv-programe od petih do desetih, tri radijski programe za čestitke … in to je to. Pa vendar se ne spomnim nikogar, da bi tožil, kako da se čuti premalo informiranega-, nasprotno, stari so že takrat govorili, da smo zasuti z novicami.
Kaj bi šele rekli danes?
No ja, najbrž nekaj takega kot mi: "Vzemi kolikor res potrebuješ, ostalo pa naj mine brez tvojega časa."