In nomine Pelecanidae

Govorjenje o ljubezni, sami ljubezni na splošno škoduje ali pa vsaj ne koristi posebej. Pa vseeno, tvegajmo še teh par besed, sicer brez pravega upanja, da bo zaradi njih na svetu kaj več plemenitih čustev, najbrž pa tudi manj ne. V evoluciji ljubezni se je že marsikaj dogajalo in se še vedno. Občutja globoke privrženosti, kar naj bi po eni razlagi, ljubezen bila, je na nek način mogoče pripisati tudi nekaterim drugim živim bitjem in ne samo ljudem. Pasjo vdanost gospodarju, na primer, je včasih prav težko opisati kako drugače kot čisto in nesebično ljubezen. Toliko iskrenega veselja, navdušenja in požrtvovalnosti, kot ga premore zvesti pes do svojega gospodarja, je med ljudmi včasih prav težko najti. Po drugi strani pa nesebično darovanje lastne osebe, za ljubljene ali zgolj druge, simbolizira ptica Pelikan, ki naj bi darovala lastno kri za mladiče. Kakorkoli je že ptičje vedenje lahko zanesljiv izvor za takšno prispodobo, vsekakor predstavlja poklon najvišji možni plemenitosti, torej darovanju sebe, svojega telesa in življenja, za življenje drugih.
To je dejansko tista ljubezen, o kateri bi želel razmišljati. V ta namen si morda lahko celo predstavljamo, kot da o ljubezni nismo še nikoli slišali, kar seveda ni res; o tem poslušamo in (po-)skušamo že vse življenje, pa vendar, resnici na ljubo, še vseeno vemo tako malo, da je skoraj nič. Vemo sicer, da je ljubezen, v sedanji razvojni fazi, močno onesnažen pojem. Vsebuje številne banalne in celo škodljive primesi, kot so na primer nebrzdano liberalizacijo in komercializacijo spolnosti, grozljivo razširjenost pornografskih in erotičnih vsebin, emancipacijo homoseksualnosti ter sorodne pojave, ki imajo z ljubeznijo skupnega samo to, da ji delajo škodo, ker uporabljajo isto ime. Vemo tudi, da je danes nekomu iskreno in javno reči "rad te imam", kar izjemno čudno in tvegano početje, ki je v onesnaženih možganih zlahka napačno razumljeno in tudi stigmatizirano. Iskreno izpovedati, na primer, svojim prijateljem, da jih ljubimo, pa je dejansko vratolomnost, ki si jo še vedno upa privoščiti le sam Jezus ali mogoče kakšen svetnik, "normalen" človek pa ne, ker bi taiste prijatelje verjetno spravil v skušnjavo, da to ne bi bili več.
Moj namen niti ni ugotavljati, kaj se v pravi in iskreni ljubezni spodobi in kaj ne. To sem dejansko mislil že, ko sem napisal prvi stavek. Rad bi le povedal svoje mnenje, da je ljubezen še vedno nekaj kar se splača, da je dejansko največ, česar je človek sploh sposoben. Da je darovanje sebe za dobro drugega, pa čeravno le skozi strpno predanost skupnemu delu, življenju, gospodinjstvu, skrbi za otroke, obnemogle družinske člane ali preprosto za tiste, ki so pomoči potrebni, še vedno tisto, kar sploh ima pravico nositi ime ljubezen. Da je nesebičen in iskren pogled v človeka, z namenom storiti nekaj dobrega za njega, še vedno največ od tistega, kar svetu sploh lahko ponudimo. Da je morda tudi potrpežljivo in strpno prenašanje življenjskih okoliščin v katerih smo se znašli, pa hoteli ali ne, res prava podoba darovanja, ki mu lahko rečemo ljubezen. Ne ljubi dovolj tisti, ki ima rad zgolj lepo in dobro v drugih, ljubi tisti, ki pozabi na sebe, ker mora storiti drugemu nekaj dobrega. Ljubi tisti, ki se z novim avtom odpelje na izlet v naravo, pa se ustavi ob revni hišici ob cesti in starki, ki tam živi, daruje denar, ki ga je sicer nameraval zapraviti za večerjo v gostilni, sam pa doma raje poje nekaj iz hladilnika. Ljubi tisti, ki se ustavi ob sosedu, ki ga sicer prezira in niti ne pozdravlja, tokrat pa vpraša, če mu lahko kako pomaga. Ljubi tista, ki se odloči za prijazen pogovor s tisto, ki je sicer videti ne more.
Ljubezen je potrpežljiva, pogumna in požrtvovalna do zadnjega. Za pravo ljubezen ni nikoli prepozno, za vse druge pa bi si morali izmisliti kakšna drugačna imena.