Trenutna slovenska oblast je tudi letos, tako kot že vsa leta dosedaj, "pozabila" spodobno počastiti ali vsaj omeniti edini smiseln datum za spomin na dan upora Slovencev proti fašističnemu okupatorju, to je 13. maj. Tega dne, leta 1941, je namreč po izdajstvu Slovencev s strani Slovenca, 34 italijanskih vojakov in bivših jugoslovanskih orožnikov, obkolilo tri slovenske domoljube, primorske TIGR-ovce, Danila Zelena, Ferda Kravanja in Antona Majnika, v lovski koči na Mali Gori nad Ribnico. Zelen in Kravanja sta bila v štiri-urnem boju z desetkrat močnejšim sovražnikom ranjena. Zelen se je raje ustrelil sam, kot da bi prišel v roke sovražniku, prav tako Kravanja, le da njemu samomor ni uspel. Majnika so zajeli živega, vendar jim je kasneje ušel. Tudi Kravanja se je rešil in se celo ilegalno zdravil. Oba z Majnikom sta se pridružila partizanom, kasneje, še med vojno, pa umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Možnost, ki je najbolj verjetna, je ta, da sta bila, kot prava predvojna domoljuba, likvidirana od lastne, torej partizanske strani. Njun življenjski moto, kot tudi pokojnega Danila Zelena, je bil izključno boj za osvoboditev Slovencev, brez kakršnihkoli ideoloških metastaz, ki so dandanašnji spomin na NOB razvrednotile v bruhoidno mešanico pseudo-levičarske ikonografije, harmonik, krajnskih klobas in jugonostalgičnih melosov. Takrat, ko je kasneje zmagovita kavarniška komunistična sektica, šele začenjala verjeti Leninovim lažem o zmagi delavskega razreda v Sovjetski zvezi, so ti vrli možje že zbirali orožje, organizirali diverzantske akcije in iskali politično podporo pri jugoslovanskih oblasteh za osvoboditev Primorskih Slovencev izpod fašističnega jarma ter priključitev Primorske k Jugoslaviji. Ker so bili izjemno priljubljeni med ljudmi, neustrašni, izkušeni in odločni, so prišli prav tudi partizanom, dokler seveda niso komunisti, ki so takrat že dosegli svoje, torej prišli na oblast, spoznali, da je izrazito zavzemanje za slovensko stvar postalo moteč element pri njihovi uzurpaciji narodno-osvobodilnega boja za potrebe boljševistične revolucije.
TIGR-ovci so resnično edino izvorno slovensko narodno-osvobodilno gibanje, ki je izhajalo iz pristne želje Slovencev po osvoboditvi izpod tuje oblasti in ne morebiti filozofiranja o proletarski revoluciji. Tisto, kar povojna in tudi sedanja politika, deklarira kot akcije komunistov, ki so vodile v NOB Slovenskega naroda, so bile dejansko, skoraj v celoti zgolj zločinske likvidacije političnih nasprotnikov, namenjene pripravi terena za izključno enega igralca, ki si je smel pripisati boj proti okupatorju. Vsi ostali, ki jim je bila vsaj toliko sveta svoboda in preživetje Slovenskega naroda, kot komunistom oblast, s to razliko, da so si ga predstavljali nekoliko drugače, so morali izpasti iz igre kot kolaboranti, teroristi ali sovražniki ljudstva. TIGR-ovce je pri prizadevanjih za predvojno osvoboditev goriške in julijske krajine izpod italijanske okupacije izdala najprej staro-jugoslovanska oblast, kasneje pa še partizanska oziroma komunistična. Ta je tudi poskrbela za razvrednotenje narodnostnega pomena kobariške republike, preprosto zato, ker je ta predstavljala dejanje izjemne samobitnosti slovenskega naroda, ki se nikakor ni ujemala s pro-srbsko partijsko linijo. Za to pa so komunisti že med vojno dobro vedeli, da bo pripravljena pristati na njihovo vladavino edino v skupnih jugoslovanskih okvirjih v katerih je videla priložnost za rešitev svojih nacionalnih apetitov.
TIGR je velika in upravičeno ponosna zgodba pristnega slovenskega domoljubja, ki pa še vedno predstavlja neprijetno poglavje zgodovine za tiste, ki so dejansko poželi sadove njihovega boja ali z besedami Danila Zelena: »Ne bomo želi nobenega priznanja – za naš boj ni plačila.«
Če bi NOB vodili TIGR-ovci ne pa Džugašvilijevi študentje, bi bila Gorica slovenska, pa tudi problemov s hrvaško mejo bi ne bilo.
TIGR-ovci so resnično edino izvorno slovensko narodno-osvobodilno gibanje, ki je izhajalo iz pristne želje Slovencev po osvoboditvi izpod tuje oblasti in ne morebiti filozofiranja o proletarski revoluciji. Tisto, kar povojna in tudi sedanja politika, deklarira kot akcije komunistov, ki so vodile v NOB Slovenskega naroda, so bile dejansko, skoraj v celoti zgolj zločinske likvidacije političnih nasprotnikov, namenjene pripravi terena za izključno enega igralca, ki si je smel pripisati boj proti okupatorju. Vsi ostali, ki jim je bila vsaj toliko sveta svoboda in preživetje Slovenskega naroda, kot komunistom oblast, s to razliko, da so si ga predstavljali nekoliko drugače, so morali izpasti iz igre kot kolaboranti, teroristi ali sovražniki ljudstva. TIGR-ovce je pri prizadevanjih za predvojno osvoboditev goriške in julijske krajine izpod italijanske okupacije izdala najprej staro-jugoslovanska oblast, kasneje pa še partizanska oziroma komunistična. Ta je tudi poskrbela za razvrednotenje narodnostnega pomena kobariške republike, preprosto zato, ker je ta predstavljala dejanje izjemne samobitnosti slovenskega naroda, ki se nikakor ni ujemala s pro-srbsko partijsko linijo. Za to pa so komunisti že med vojno dobro vedeli, da bo pripravljena pristati na njihovo vladavino edino v skupnih jugoslovanskih okvirjih v katerih je videla priložnost za rešitev svojih nacionalnih apetitov.
TIGR je velika in upravičeno ponosna zgodba pristnega slovenskega domoljubja, ki pa še vedno predstavlja neprijetno poglavje zgodovine za tiste, ki so dejansko poželi sadove njihovega boja ali z besedami Danila Zelena: »Ne bomo želi nobenega priznanja – za naš boj ni plačila.«
Če bi NOB vodili TIGR-ovci ne pa Džugašvilijevi študentje, bi bila Gorica slovenska, pa tudi problemov s hrvaško mejo bi ne bilo.
zanimivo
OdgovoriIzbriši