Življenje se nenehno poživlja iz samega sebe, opaja s svojim pogumom, podjetnostjo in novo močjo. Zdaj je sproščeno v divjem brstenju in pomladnem samo-obnovitvenem toku, takoj zatem pa spet zvrtinčeno v tolmunu poletnih sončnih ploh. Kapilare ima razširjenje in sokovi so mu udarili v konice prstov, v jezik, nos in ušesa ter prekrvavili očesne mrežice, da je jasno spregledalo. Široko se je ozrlo po vrvenju stvarstva in zajelo vase vso čudo, ki se ga je polotilo, da bi ga razneslo okrog in okrog ter vpredlo vanj tolika pričakovanja. Živahnemu in prožnemu telesu obnove je ime mladost. Če bi jo radi videli, pojdite na plesišče in jo poiščite tam, od vrtenja omamljeno plesalko. Prepoznate jo po tem, da se suče v drugo smer kot ves ostali svet, in to tako strastno, da ji krilo vihra po mečih in rdeči lasje plapolajo od nje kot živi ogenj. V njej je prvič in edinkrat združena svobodna moč polne uporabe čutov, misli in telesa, samo njej je znana in lastna samozavestna brezskrbnost trenutka v prepričanju jasne prihodnost. Samo ona vidi svetle zarje popolnih in svetlih dni, takšnih v katerih ne zajame sape, ki je niti ne potrebuje, ker ji že samo prekipevanje polni prsa z utripanjem čistega veselja. Ne ozira se na preozke poti ali previsoke gore, v zanosu energije, ki ji je noče zmanjkati, sploh ne opazi da ne teče po poteh in se ne spotika ob gorah. Vodi jo le žeja po življenju in jo lahno nosi nad vprašanja ter spretno pod odgovore, v prostore, ki so znani samo njej, v barve med katerimi se znajde le ona. Tam se okopa v zvokih, ki jih razume sama in … pst, pustite jo vendar, naj pleše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar