Pot v X

Vinotok torej. Skoraj, nekako žalosten … otožen, vsaj začel se je že tako. Hladno prihaja skozi špranje in jutra, meglice nad mokrimi gozdovi in vodami včasih obvisijo še celo dopoldne. Čas nepreklicno vleče zavese čez sonce in ga postavlja na čakanje. Tudi če ga še bo kaj in vedno ga je še bilo, ni več tisto pravo -, svetlo, bistro in uporabno. Zdaj postaja bledo, postarano in onemoglo … vse je že videlo, vse ogrelo. Vse odtajalo, kar se je pač pustilo odtajati. Morda tudi nas, ki smo še vedno tu. Hlapci moči, sužnji njegove milosti. Željni vsega ali pa le naveličani vsega?
Zdaj je kar je. Dobrote so pripravljene: sokovi se cedijo in zorijo, gomolji so pospravljeni v kleteh in živali rejene čakajo v hlevih. Vse ostalo je pri nas. Naj bi nam teknilo, nas poživilo in ohranilo; - naj bi nam vlilo moči in veselja za mrzle in mračne čase.
Jesen je postarana gospa v barvah slovesa v katere je odela svoje obilno in nališpano telo. Drugi tekajo mimo in okrog nje ter si dajejo opravka z delom in skrbmi, ona pa se premika počasi in slovesno. Tiho prišelesti, kakor veter skozi kostanjevo krošnjo, na poti polovi nekatere spominčke, pobere majhne ostanke toplote, zbere celo vse neporabljene trenutke in jih resno zloži skupaj v velik prašen zaboj na podstrešju.
Pozimi ga bo morda še kdaj odprla …
Če bo hotela?