Morda nekje na koncu tržaške …

Plemenitost je nekaj kar zaznamuje čase. Kadar in kjer je, uporablja nadpovprečne oblike, materiale, zgradbe, razglede in najbrž tudi življenjske usode. Postavlja se nad vsakdanje in prevzema vlogo vodilnega, zglednega ali odločujočega v družbi. Plemenitosti ni mogoče spregledati, niti zamenjati z viškom denarja ali morda celo kupiti. Plemenitost je značajska poteza, ki se deduje in prenaša. Tisto kar ustvari, ostane takšno tudi kadar mine ali izgubi pomen. Ne pozna in ne prizna slabega okusa. Če je takšna, potem preprosto ni več to-, plemenita. Še vedno je lahko razkošna, potratna, bogata ali kičasta, plemenita pa ne več. Plemenitost izgine dosti prej kakor zidovi ali oblike.

To mesto so zgradili premožni ljudje zato da bi pokazali in utrdili svoje bogastvo. V njegovo usodo in podobo so se sicer vpletali tudi plemeniti, vendar so ga, tako kot je to običajno v življenju, vendarle predali v roke njegovim neposrednim uporabnikom. Tistim torej, ki ga zidajo ali rušijo, rišejo grafite in jih potem spet pleskajo, kupčujejo za njegove kotičke ter mu šivajo kožo in krpajo krhke aorte. Brez takšnih mesto ne more, pa vendar ga ne razumejo. Lahko vse življenje prodajaš vstopnice in čistiš muzej, pa vendarle ne dojameš plemenitosti nekega življenja, ki pač ni tvoje in je brezpogojno minilo kot zadnji sončni zahod neke civilizacije. Umaknilo se je ekonomiji, globalizaciji, politiki, mejam, demokraciji, človekovim pravicam, principom in seveda modi.
Plemenitost je zelo redka, morda že izumrla. Tudi tam, kjer je bila nekoč doma, je zdaj ni več.
Ostala je le še njena prazna lupina … po svoje mogočna-, a vendarle votla.