Gospod, katerim torej?
A, tistim samozavestnim, ki verjamejo da sploh lahko še kaj naredijo na svetu in v življenju? Tistim, ki jih ni strah naslednjega trenutka in se ne bojijo, da jih bo kdo postrani pogledal samo zato, ker imajo pač voljo delati in si morda drznejo še upati.
Mogoče tistim, ki se zavedajo, da so le orodje, ki pa ima svojo voljo, pamet in sposobnosti ter nenazadnje: talente, namenjene investiranju v življenje. Ali pa tistim, ki čutijo, da se za dobro in pošteno vedno in povsod splača vztrajati, vztrajati in vztrajno vztrajati.
Katerim pravzaprav namenjaš besede, Gospod?
Najbrž tistim, ki ločijo med samozavestjo in ošabnostjo; med vero in vzvišenostjo ter nenazadnje, med božjim in človeškim. Prav takšno-, tako zelo človeško je vse tisto s čimer se skušamo postaviti pred druge. Jim morda, pa čeprav ne-zavedno pokazati nase ali jih preko svoje samopodobe opozoriti na kaj, kar nas moti.
Ne vem … ali je pošteno ali ne? Naj mi kdo pove če je prav ocenjevati ljudi okrog sebe in jih skušati spremeniti; pa ne zgolj po kopitu, ki ga imamo sami vdelanega. Spremeniti na boljše, po načrtu višje avtoritete in dojemanju lastne ponižnosti pred končnim. Zadnjim.
Gospod primerja dva delavca, recimo da oba enako dobra in poštena. Eden je prepričan, da mu plačilo pripada in se s svojim delom hvali, drugi je zgolj hvaležen za tisto kar dobi in prosi, naj mu odpustijo, če je kaj nápak storil.
Prav tu je tudi razlika med razumevanji svetá in lastne vloge v njem-, v ponižnosti.
Imamo kolikor imamo. Še tega ne vemo, koliko sploh.
Vprašanje je le, ali v življenju dobivamo zgolj tisto kar zahtevamo, ali pa veliko več od tega, za kar se sploh znamo zahvaliti?
Prilike ne razlagajo Božjih ravnanj, niti niso namenjene Bogu. Namenjene so ljudem. Govoril jih je Bog v človeški podobi, ki je ljudem želel dobro. Človek za ljudi.
Besede ostajajo in ker so zapisane vedno znova odzvenjajo.
Človeška srca se spreminjajo. Prav tako.
Tisti ki zaupajo-, vedo, da lahko na boljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar