Tokrat res prav izjemno bogate …
Za uvod so nam naježili dlake mojstri pevci "in spiritu"-, nato so se nam predstavile slikarke iz Laškega, ki so iskale navdiha med ostanki kartuzije Jurklošter, potem pa nas je, kot duhovni oče razborskih večerov, tokrat spet hipnotiziral pater Karel Gržan.
Pater Gržan, nekdanji dolgoletni župnik na Razborju, vsaj zame, predstavlja vrh slovenske praktične duhovne misli in je tudi tokrat, kljub temu, da nam je malce potožil o zdravstvenih težavah, dokazal svojo odlično kondicijo.
In o čemu zdaj razmišlja?
Trenutno piše knjigo v kateri išče odgovor na vprašanje: "Zakaj Bog dopušča hudo?" Vprašanje je seveda več kot aktualno, pravzaprav temeljno za vsakega vernika, ne le katolika, in dejansko predstavlja izziv razumevanja poslanstva vere nasploh. Pater, za odgovor vodi razmišljanje iz enoznačne brezizhodnosti v širše duhovno in doživljajsko okolje. Odpira razpravo o našem lastnem sprejemanju dobrega in zlega. Poenostavljeno povedano - Bog je svet sestavil iz svetlobe in teme, človeka pa postavil vanj in pred izbiro. Izbiramo eno in drugo, kakor kdaj, in takšno je tudi naše življenje. Zmes dobrih in slabih novic. Lahko bi večno samo stokali, da je vse zanič, kdor pa se, na drugi strani, kaže svetu kot brez vseh problemov, zgolj blefira. Pater pravi, da je resnično življenje vredno tri, če ga ocenjujemo od ena do pet in takšni smo tudi sami. Toliko je vredna naša pripravljenost sprejemanja Božje volje. Z dobrim nimamo nobenih težav. Hude stvari pa so prav tako del nekega načrta, kakor tudi mi sami vključno z našim doživljanjem in sposobnostjo sprejemanja resničnosti. Na začetno vprašanje, pater torej praktično odgovarja s spodbudo naj raje razmišljamo koliko sploh zmoremo sprejemati resnično življenje. Božja volja se pač ne ujema vedno z našo. Drug drugemu moramo biti prepotrebna bližina in ne uresničenje neizpolnjenih hrepenenj, ki pač večno ostanejo takšna ali pa jih na koncu nujno spremenimo v razočaranja.
Pater nas je potem spet popeljal med ozvezdja-, pravzaprav bolj spustil na zemljo, v slogu njemu ljubega vzklika "kakor v nebesih – tako na zemlji", ki ga, kot nepoboljšljiv radovednež, jemlje dobesedno in odkriva vedno nove povezave med ozvezdji in položajem megalitskih gradišč ter ostankov zgradb na prostoru med Savo in Sotlo. O tem si pač lahko mislimo kar hočemo, dejstvo pa je, da pater razmišlja drugače kot ostali in v tem stilu prestopa določene ustaljene "znanstvene" (beri: "ziheraške") okvirje. Njegove teze so prav lahko tudi resnične. Zakaj pa ne? Stari so pač svet razumeli precej drugače kot mi in ga tudi dosti bolj opazovali. Prav lahko mi je verjeti, da so nebesne strukture želeli posnemati tudi na zemlji, ker so pač verjeli da so univerzalni vzor pravilnosti. Mimogrede, strinjam se tudi z njegovo opazko, da je današnja znanost eno samo citiranje in morda tudi z razlago, da je temu tako zaradi vsesplošnega pomanjkanja samozavesti tudi na trgu idej.
In zadnje področje, ki nam ga je pater Gržan sinoči predstavil, je seveda dejansko njegovo prvo. Vzgoja. Razložil nam je svoj vzgojni "plus", v katerem predstavlja navpičnico "brezpogojna ljubezen" in vodoravnico "avtoriteta". Mesto prave vzgoje je tam kjer se oba pojma križata. Če smo samo na enem ali drugem delamo več škode kot koristi. Brezpogojna ljubezen je torej doma pri vprašanju odpuščanja in razumevanja, dosledna avtoriteta pa pri odgovornosti za svoj delež življenjskih nalog. Pomembno vezivo med obema je "priznanje", torej vsakodnevno in spontano izkazovanje ljubezni, ki smo ga potrebni prav vsi, ne glede na leta. Priznanje najbližjih, da si v nečem dober, da ti nekaj uspeva in da so to opazili. To daje otrokom, pa ne samo njim, samozavest da sploh vztrajajo na neki poti. Priznanje je tisto gorivo s katerim premagujemo omahovanje med dobrim in slabim.
Poslovili smo se, spet brez sape ob vokalnih mojstrovinah vojničanov, kletni prostori pa so, kot že tolikokrat, spet dokazali, da je razborsko gostoljubje vsaj tako iskreno, kot dobri občutki in lepe misli, ki nam jih je podaril ta večer.
Iskrenosti večera je končno besedo kajpak dodalo še jesensko nebo, ki je tokrat za nas pustilo prižgano rimsko cesto in velikodušno dovolilo, da je nekaj drobtin padlo tudi na tla … zame je bil Razbor sinoči kakor severnica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar