Jajčna ulica

Zdaj ko sem počistil zasušene ostanke jajc iz fasade svoje hiše imam čas brati zanimive izjave nekaterih slavnih oseb.
Mimogrede, če koga zanima, jajca sploh ne gredo dol in puščajo obupne madeže, tako da na koncu ne ostane drugega kot pleskanje.
Ne vem sicer kaj se pravzaprav dogaja, ampak očitno se časi v Sloveniji krepko, krepko spreminjajo. Žal ne na bolje, če temu rodu strpnost in argumentacija še sploh pomenita kakšen nadstandard nad obupnim primitivizmom, ki grozi, da bo postal kulturna in politična paradigma Slovenije drugega desetletja. Agresivnost s pozicije moči, grožnje in naročeni napadi na tiste, ki si drznejo javno izraziti drugačna ali sploh kakšna mnenja so postali tako rekoč del javne komunikacije. Tega pravzaprav niti javnost ne obsoja več: "… pa bodi tiho in ne izzivaj."
Pa ni prav-, preprosto ni prav. Eno je provociranje, drugo pa izražanje svojega mnenja ali celo delo profesionalnih novinarjev. Nasilje v nobenem primeru ne more biti opravičljiv odgovor na legitimno izražanje mnenja, pa če je še tako provokativno. Če se vsi le obrnejo bodo šle stvari le še na slabše. Tisti, ki govorijo z argumenti in jezikom moči ali nasilja na ta način dobijo potrditev svojega sistema delovanja: "Saj se vsi bojijo, saj si nihče ne upa proti nam … mi smo močni, bogati, VIP, imamo veze, plačamo lahko najboljše advokate, kupimo lahko tudi kakšno politično stranko če je treba ali pa smo že celo člani ali v žlahti s pravimi ljudmi …"
Ko ni več potrpljenja, še manj volje ali znanja za argumente, da o osebni kulturi in spoštovanju človeške osebnosti, sploh ne govorimo, se začne ulica. Brezvladje, vojna vseh proti vsem. Sovražnik je največkrat neznan, neviden in verjetno zgolj najet; vsak si lahko izbere orožje in arzenal je nadvse bogat: od telesnih čuvajev, ki očitno po gospodarjevem naročilu lahko tudi ubijejo, do jajc, psovk, prevračanja korit z rožami ali zgolj zvonjenja v poznih urah.
Skratka, v obračun se ne gre več z besedami, nasprotnimi argumenti, tožbami, dokazi ali objavami v medijih; beseda se zdaj pri nas zatira s pestjo, nekaj velja le še anonimni "šus na gobec", grožnja s smrtjo ali naročeno zastraševanje. Bedno, bedno … za razjokat, a žal kruto resnično in del našega okolja, verjetno pa tudi razmišljanja.
Resnično pa je tudi moje mnenje, in sicer, da Slovenija še zdaleč ni naredila dovolj velikega napredka pri zagotavljanju notranjega reda, miru in občutka varnosti lastnih državljanov, če je tu sploh naredila kakšen napredek. Mi bi radi delali red po svetu in v New Yorku ter Bruslju pametujemo kaj bi morali drugi še vse postoriti, po drugi strani pa se da, že kar pri nas doma, očitno biti tako spoštovan, kakor tudi bogat in celo opravljati pomembno javno funkcijo ter se hkrati vsem v brk, gladko in s šarmantnim nasmeškom požvižgati na osnovna civilizacijska načela sožitja.
Ta družba je definitivno godna za remont – morda še ni prepozno.
Le tega ne vem, kdo bi jo lahko popravil …