Slovenci smo veliko boljši ljudje, kot si mislimo. Ni prav, da imamo na splošno tako slabo mnenje o sebi. Dobri smo in prijazni. Povezani med sabo ter še posebej na svoj rod in svoj košček sveta.
Imel sem prijetno priložnost in bil gost na praznovanju, ki bi bilo sicer lahko namenjeno izključno gostiteljevemu okroglemu jubileju, vendar nas je dejansko povabil na blagoslov kapelice ob 110-letnici, odkar je njegov stari oče kupil in poselil čudovit košček sveta ter tam vzgojil svoj prvi rod. Prišli so ljudje, ki jih poznam, vendar se le redko ponudi priložnost, da bi se z njimi pogovarjal ob cvičku in kostanju. Tam so bili ljudje iz prav vseh list, ki se bodo jutri pojavile v konkurenci, pa vendar so bili preprosto vsi naši-, domači. Brez izjeme so čestitali gostitelju, mu zapeli in se poveselili z njim.
Dogodek, ki si ga zapomniš predvsem po preprostem občutku, da si med svojimi. Pri osebnih stvareh in družinskem spominu rodbine, ki že stoletje živi na nekem kraju in je dejansko postala njegov gradnik, se trenutne razlike izgubijo in postanejo nepomembne. Moč življenja in njegova vztrajnost jih premagata.
Vsi od nekje prihajamo in vsi nekam potujemo, družine pa so in ostajajo tisti prvi in zadnji kraji našega življenja, ki jim vedno pripadamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar