Vsi ljudje mojega časa

Včasih lahko v sebi zaznavam posebnost nekih trenutkov, prizorov ali zgolj slutenj. Resda poredko, pa ne toliko zaradi tega, da jih ne bi bilo; nenazadnje je vsako doživetje lahko prav takšno. Verjetno je temu tako, ker je tisto, kar bi lahko prepoznalo vrednost majhnih delov stvarnosti, v meni uspavano in zapredeno s trnjem. Zapuščeno je nekje na zalogi, na katero so že vsi, z mano vred, pozabili in se navadili živeti brez nje. Pa to niti ni pomembno. Življenje vedno samo najde lego v kateri porabi najmanj energije in tam tudi obstane. Krotko občepi, kot koklja na gnezdu.

Za čimer mi je včasih žal je, da še redkeje kakor vtise, občutim resnične ljudi. Tiste, ki so zdaj in tukaj, ki prečkajo ali spremljajo pot, dihajo zrak, merijo čas in delijo prostor, prav ta zdaj in tukaj kot jaz. Te ljudi iz sveta svetlobe in ne tistih minulih, ki so že v dolinah smrtnih senc. Ti so prešli in postali del spomina, takšnega ali drugačnega -, naložili so se v nekih ovinkih kjer je toku pač zmanjkalo moči za naprej. Sedanji so zdaj in tu, a vendar tolikokrat le kot odpravek. Rutinski-, nekaj podobnega poštnemu žigu, ki nas lahko preseneti le z novim datumom.

Včasih se nalašč prisilim v občutek prisotnosti v prostoru ali, še raje, udeležbi v realnem času. Po svoje zanimivo-, zavem se da sem Gradnik in vendar le gradnik nečesa skupnega. Prostora, zavesti in časa ali zgolj nečesa od tega. Saj niti ni nujno, da vsega. Lahko je le del, ki pa zlije vse tri v nekakšen kos. Tako je, kot bi me napadla zavest dodeljenosti trenutkom, ki so mi le posojeni. Tako pač kakor vsem. Ne razumem zakaj tudi meni, pa vendar jih občutim kot zaporedje pomembnega. Nečesa, kar nas dela tako drugačne od tistih, ki so bili in tistih, ki še bodo. Val je ravno takšna voda, kot tista v globini, pa je vendarle val in gora je ravno takšen kamen kakor tisti za reko, pa je vendarle gora.
Ne vem če je sploh kaj od tega namenjeno meni ali sem morda le jaz nečemu dodeljen.
Kaj je pravi vzrok in kaj posledica? Če sploh kaj? Morda je eno le ime prejšnjega trenutka, drugo pa sedanjega. Morda sem le pojav mastnega krogca na ohlajeni juhi, ali pa morda vseeno kaj več in sta se prostor in čas pojavila v meni, ker se drugje pač ne moreta. Ker tam ni nič. Ker je drugje verjetno le še bolj prazno in tuje ter sploh nikogar, ki bi lahko kaj doživljal.
Ljudje imajo pravico do tega, da jih opazim ob sebi. Doživetje teh ljudi imam lahko za nekaj posebnega. Pravzaprav tudi je posebno; saj jih moram nenehno dohitevati. Saj mi nenehno odstopajo del svojega prostora in življenja. Včasih tako prijazno, da me presenetijo. Dokler le greš in se niti ne ustaviš, sploh ne veš kako preprosto je lahko vse.
Morda sploh ni potrebno nič drugega kakor le ubogati sebe. Prostor v meni se verjetno sam prilagaja in upočasnjuje, ko pride neki drug prostor zraven . Gravitacije se menda uravnotežijo v eni točki in tisti ki so tam, lahko ostanejo za vedno.
Samo eno je še primerljivo z doživetjem nekega drugega časa; doživetje lastnega.