V rahlem drncu

Tisto kar je minilo, je odšlo za vedno in česar še ni, je nedosegljivo vsem tistim, ki ne bomo dočakali. Tega sem se zavedel danes, ko sem se prebudil ali morda še malo prej-, ne vem. Vsekakor je bilo dovolj močno, da me je zdramilo. V bistvu me je po svoje, presenetilo predvsem to da se tega menda nisem še nikoli tako zavedel.
Pojem vrnitve v času, preprosto ne obstoja. Če bi, potem bi se iz daljne prihodnosti, ko bi to pač izumili, že kdo vrnil tudi v naš čas. Če drugega ne, bi se vsaj pokazal ali kaj spremenil. Tako pa nič.
Ljudje torej definitivno nikoli ne bodo iznašli možnosti za vrnitev. To je torej tisto, za kar sem prepričan, da se nikoli ne bo zgodilo. Prav nikoli. In to me je po svoje celo prizadelo. Da že ta trenutek vem nekaj, kar zagotovo nikoli ne bo. Niti čez milijon let. Niti čez milijardo, če bo kaj takega kot človek seveda takrat sploh še obstojalo.
Ne vem zakaj; večina bi itak rekla da to pa res ni nič novega. Vendar zame očitno je. Najbrž sem pod vtisom tehnike, ki se ji ne zdi nič nemogoče in z njo vred tudi nam vsem. Pa ni tako. Človeštvo ima svoje meje, pamet, planet in čas pa prav tako. Rešitev za morebitno zavoženost torej prav gotovo ne bo časovni beg. Vrnitev v živo in perspektivno preteklost ne bo nikoli mogoča. Vse bo šlo definitivno samo naprej.
Najbrž sem še vedno pod vtisom znanstvene-fantastike, ki sem jo bral v najstniških letih. Tam so se nekateri sprehajali po časovni premici kot po dvorišču. Kje je sploh zdaj ta žanr? Takrat je bilo tega veliko; filmi, stripi, Sirius, pa Miha Remec …
Zdaj smo verjetno spet v enem od realizmov.
Mogoče globalnem-, zagotovo pa časovnem.