Žvrklja

90% vsega zelenega je plevel. In vendar ga občudujem. Pravzaprav, v nemi grozi, spoštujem. Kakšna volja do življenja? Kakšna iznajdljivost in prilagodljivost? Zakaj na svetu ni ravno obratno? Zakaj se recimo moja posavka ne razbohoti ter s tako lahkoto odžre svetlobo in zemljo vsej tej travi s katero se fajtam brez vsakega upanja. Ali se kdo sploh zaveda, da je človeštvo že od pamtiveka v vojnem stanju prav s plevelom. Namreč, polja danes definitivno preživljajo veliko večino ljudi in poljedelec ima dva glavna problema. Prvi je vreme, ki je lahko zaveznik ali sovražnik, drugi pa plevel, ki je vedno samo sovražnik. Prijaznega plevela ni. Kmet ima včasih še srečo z vremenom, nikoli pa s plevelom. Vreme je lahko celo naklonjeno posevkom, plevelu pa zagotovo.
Takšen rastlinski rasist postaneš, če skušaš ekološko (beri: ročno in zastonj) pridelovati zelenjavo in si po značaju lenuh. V bistvu mi je kar nerodno, ker ob vsem tem čudovitem rastlinju, ki nas obdaja, vse, kar ni podobno sličici na vrečki s semenom, mečem v isti koš. In to celo dobesedno.
Pošteno je vsaj priznati, da ima vsaka bilka, poleg volje do življenja, tudi svoje latinsko ali celo slovensko ime. In trenutna zvezda med vsemi tistimi, ki nikakor nočejo postati hrana, je Ambrosia artemisiifolia. Prijazna rastlinica z lepimi rumenimi cvetovi, uvožena iz Amerike, kot toliko tega, a žal rahlo nevzgojena. Spet skoraj po ameriško. Na pogled simpatična, dejansko pa skuša vladati svetu. Njena družba je očitno tako zelo neprijetna, da je menda kar veliko ljudi nanjo celo alergičnih in svet se trenutno združuje v vojni proti njej.
Kako žalostno, če te nihče nima rad.
Na mojem vrtu je, začuda še nisem opazil.
Tudi Američanov ne. Zaenkrat.