ponedeljek, 09. avgust 2010

Vsa težka vprašanja

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pogovorov je dejansko opravljenih v pravem trenutku. S tem mislim na možnost, da je tema pogovora zlita z vzdušjem nekega trenutka in taisti trenutek primeren razpoloženju sogovornikov. V bistvu gre za precej stroge zahteve in, vsaj po moje, v večini primerov neuresničene. Pogovori torej potekajo bodisi ob neprimernem vzdušju ali med sogovorniki, ki niso pripravljeni na temo ali pa celo nič od tega.
In vendar, potekajo ... Povsod in ves čas. Neopazno in neutrudno. Nekako kot izhlapevanje vode.
Ob sinočnjem večeru, ki bi ga bilo morda bolje dopolniti z oceno resničnega ali zgolj navideznega ujemanja prijaznih harmonij 18. stoletja, opojnega poznorenesančnega grajskega ambienta in trdne prizemljenosti naključne modre frankinje, se je ubesedila rahlo politična misel o pričakovanjih današnje mlade generacije. Politična seveda v povezavi mladih z vprašanjem perspektivnosti nekega okolja, kajpak pod rahlim vtisom naraščajočega zanimanja za jesenska volilna razgibavanja. Po svoje gre, vsaj na videz, za značilen primer kričečega neujemanja pomena nekega trenutka z resničnostjo izrečenih besed ali pa morda tudi ne. Kdo bi vedel? Uglašena misel vsekakor postane dejstvo, to pa spet nikoli ne izgine brez odtisa v vsebinski plastelin lastnega okolja.

Med čakanjem na idejo, ki bi mi omogočila spodobno prispevati k tako neiztrohljivi tematiki, me je prešinilo, da je zadeva, po svoje, morda vseeno vzdušju primerna. In sicer, prav s stališča brezčasnosti in ponovljivosti življenjskih dejstev. Torej, vsaj načelne sorodnosti izzivov pred katerimi je sedanja mladina in tistih, s katerimi se je neka druga srečala pred dvesto in več leti. Seveda je popolnoma brezupna primerjava kulturnih, socialno-ekonomskih in splošnih družbenih okolij nad tako širokim oklepajem, vendar gotovo ne zgrešimo, če gledamo le mlado osebo in njena pričakovanja.
Ker se je originalno vprašanje glasilo: "Kje so naši študentje in kaj pričakujejo?", naj tudi "mlad", v nadaljevanju, predstavlja nekoga, ki je tik pred tem, da prevzame polno odgovornost zase in, vsaj upam, tudi svoje družbeno in fizično okolje.
Kaj torej takšni mladi ljudje pričakujejo?
Najprej in pred vsem ostalim je še vedno obstoj. Neizbežno, duhamorno, telesno in rutinsko. Splet ekonomskih in socialnih povezav torej, v katere je človek tako ali drugače vpleten praktično od svojega rojstva in bo migotal v njih do bridke smrti. Človek je pač še vedno samo človek. Hoče živeti, stanovati in se razmnoževati. V tem ali pomešanem zaporedju. Slej ko prej. Če ne more – trpi.
Potem sta šele ustvarjalnost in samo-uveljavitev, ki pa nista tako zelo pereči. Tudi če ne polniš hladilnika, ti hrana tekne, tudi če nimaš kreditov za opeko, lahko mirno spiš in tudi če kdo drug plačuje elektriko, televizor še vedno čudežno deluje. Zato se dosti mladih kar nekako ne želi osamosvojiti. Ne čuti potrebe.
In smo tam. V samem bistvu. Pravo vprašanje bi se dejansko moralo glasiti: "Kaj mladi sploh smejo pričakovati in kaj ne bi smeli?" Gre za res pomembno razliko. Kot med zahtevati ali upati in kot med leči v svojo posteljo ali zjutraj ne vedeti, kje boš zvečer spal.
Mladi prav gotovo smejo pričakovati sprejetost in možnost obstoja, pa tudi lastne uveljavitve. Prav gotovo smejo pričakovati prevzem družbenega sistema in seveda tudi odgovornosti za njegovo delovanje. Prav gotovo smejo pričakovati vse bonitete, ki jih sistem zagotavlja, ob pogoju, da ga sprejmejo in vzdržujejo pri življenju.
Nihče pa ne sme pričakovati uspeha brez lastnega angažmaja. Nihče ne sme za samoumevne in nujne šteti poklicnih ali osebnih standardov za katere so si morda drugi prizadevali vse življenje. Nihče ne sme misliti, da je sistem dolžan nuditi bonitete, če nismo za njegovo pravilno delovanje pripravljeni storiti prav nič in morda celo občudujemo "iznajdljivost" tistih, ki ga prinašajo okoli. Vsaka generacija pač mora nekaj storiti zase in pred naslednjo prevzeti odgovornost za to, kar je naredila. Morda je bolj pošteno, če se namesto, da skušamo soliti pamet mladim, vprašamo kaj jim lahko ponudimo, da se bodo lažje odločali. Odločiti se namreč morajo. Ni druge.
Gre za vprašanje, kakšen zgled smo. Morda slabši, kot bi želeli.
Mogoče je bolje, da preden se naslednjič prepustimo morebitnim navalom nezadovoljstva ali kritičnosti in se potem še čudimo mladim kako ne najdejo smisla, kar sami zavemo, da je delujoč družbeni sistem, ki ga živimo, dragocenost in civilizacijska dobrina do katere se je človeštvo pretolklo skozi dolga in temna tisočletja, polna krivic in trpljenja. Za moje pojme, je vedno znova treba predvsem poudarjati velik pomen družbene in lastne odgovornosti. Mladi se morajo pač zavedati, da bo svet le tako prijeten, kot si ga bodo pripravili in nič bolj, ne glede na to kakšnega so dobili. To je to kar je in boljšega ni.
Ne vem … vse bolj se mi pa dozdeva, da je večina pogovorov morda le pravočasnih in, da je viola da gamba pravzaprav zelo konkretna reč.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)