Ob popularnosti televizijskih oddaj, v katerih se "junaki", ki jih na vsakem koraku snemajo z povprečno vsaj dvema kamerama, borijo za preživetje v "surovi divjini", mi je prišlo na misel, kako dejansko priročna stvar je civilizacija. Meni, na primer, je relativno udobno preživetje omogočeno v krogu s premerom stotih metrov. Tega kroga včasih ne zapustim ves teden. Ko potrebujem zdravnika, šolo ali oskrbo z ne-živili, se ta krog poveča na kakšen kilometer. V tem kilometru lahko zadovoljim skoraj vse svoje potrebe in nekaj ljudi poznam, ki se vse leto ne premaknejo preko te meje. Če potrebujem višje stopnje šolanja, bolnišnico ali študij, potem se ta krog seveda lahko poljubno razširi, vendar definitivno ne več kot na sto kilometrov. Tu je skrajna meja mojega življenjskega horizonta. Znotraj teh meja živijo ali počivajo v miru praktično vsi moji sorodniki in znanci. Kar je dlje je eksotika, ki jo grem gledati v povprečju enkrat letno, zlahka bi živel pa tudi brez tega.
Tudi Kozjansko je znotraj teh meja. Lepa krotka deželica, tako prijazna do svojih prebivalcev, ki so jo skozi stoletja udomačili in spremenili v park. Tu je vse kot na vrtu, vse je na dosegu, vse je znano, prijazno in užitno. Tu vse poznamo in razumemo. Tu se lahko vse pogovorimo, vse vprašamo ali povemo brez dodatnih uradnih ali ne-uradnih jezikov EU. Tu ni ničesar, kar ne bi bilo že zdavnaj del naše zgodovine, govorice, vere, izročila in tudi prebave.
Kozjansko je naša dežela in naš svet. Tu sem res kakor doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar