Rezerva skoraj lepega

Včasih se mi ne da niti čuditi več. Včasih se mi upira celo zanimati za karkoli ali dvomiti o čemerkoli. Zakaj bi se, na primer potem s čem sploh strinjal, če se mi še dvomiti ne da. Dvom je vendar bolj naraven od strinjanja. Ali pa morda ne? Saj ne vem … ugibam pač. Saj niti ni važno …
Včasih odtenki postanejo enaki in harmonije puste. Besede ne prinašajo nobene svežine več ampak kvečjemu dvigujejo male vrtinčke prahu in ga odlagajo na tiste police, ki jih lahko brišeš le tako, da stopiš na klavirski stol. Če bi jih seveda sploh brisal? Komu na čast?
Včasih se mi tudi misli ne oddalijo od glave. Krožijo v istem tolmunu in se bebavo potapljajo, zdaj z začetkom navzdol in potem spet s koncem … gor in dol -, in seveda nikamor. Vedno v isti umazani peni -, polni nekih smeti.
Včasih pomen nima nobenega pomena več in ostaja tu le še kot vztrajnik -, tisti, ki se ne uspe nikamor pravočasno umakniti in pač obtiči tam in sam in zapuščen nekje na sredini plesišča. Kot kak posran golob. Vsi so že odšli po parih ali skupinicah, pogovarjajo se in smejejo -, morda na silo, glasno in razposajeno. Tako, da drugi ja ne spregledajo kako zelo se zabavajo. On pa ostane sam, kot izgubljen, zapuščen -, pozabljen. Pa saj tudi je, najprej od sebe, potem pa morda še od koga.
Ja, pa kaj naj bo? Včasih se tako težko pogovarja. Saj se sploh ne zna več. Prepričan je, da mora govoriti zelo pametne reči, čeprav jih ne zna in sploh ne dojame, da je bolje brez tega. Pametne reči ne pomagajo, zgolj utrujajo, resnijo -, delajo ljudi žalostne. Pametni so velikokrat tako žalostni. Ali pa obratno, tudi tega ne vem. Verjetno prepolni navlake, premalo preprosti. V njihovi družbi se ljudje polenijo, kar prenehajo razmišljati, pozabijo se zanimati za karkoli.
Ah, kaj bi le, to je tako težko, tako pametno -, naj o tem razmišljajo tisti, ki so študirali. Morda novinarji. Kaj bom jaz s tem? In potem gledajo na uro, se ozrejo naokrog in ugotovijo, da je pravzaprav že precej pozno, jutri je služba, treba bo ... saj razumeš -, žal … zeeeh … morda drugič.
Ajdi, drži se.
Pozdravi. Koga že?
Ah … pač svoje.