Na prostem

Včasih nebo postane širše, popije več obzorja in se razlije dlje. Na sivo-modro platno se poleg sonca in lune nagnete še nekaj več oblakov, zvezd, sledi letal, ptic in tudi črta obzorja se odmakne ter drobneje nazobča. V širjavo podrsata še sonce in luna, da zaokrožita druščino v množico raznorodnih, a nepogrešljivih delov celote. Širina je nalezljiva, skoraj tako kot zehanje in obetavno ponuja več svetlobe očem, več zraka pljučem in še več prostora mislim.
Splača se jo skušati izkoristiti, zajeti in obkrožiti. Če se pusti? Kadar se, takrat duha navda s prostranostjo in optimizmom. Pusti ga zadihati in kar je za telo svež zrak, je duhu prosta in lahkotna misel, ki tik za pogledom, potipa čelo odprtega neba.
Vedno me je zanimalo kaj je pticam ljubše; zrak ali zemlja? Rekel bi, da zrak. V zraku se gibljejo in plešejo, ko sedijo na veji pa v glavnem mirujejo. Skoraj kot v krču.
Pod nadstreškom sosednje hiše so lastovke naredile gnezdo in lahko ga vidim če se nekoliko sklonim skozi okno spalnice, -njihovo predvečerno čvrlikanje pa slišim tudi tukaj kjer sem zdaj. Tri glavice gledajo iz gnezda, dve odrasli ptici pa neutrudno letata okrog in prinašata hrano odprtim kljunčkom.
Res občudovanja vredno je mojstrstvo s katerim se lastovki zaganjata iz gnezda in vračata vanj. Zavoji in lupingi si sledijo s takšno brezglavo hitrostjo, da imam včasih občutek kot da je nekdo nekaj črnega vrgel mimo okna in pričakujem, da bo padlo na tla; pa vendar kar leti in jo pobriše čez bližnjo streho.
Obvladanje prostora je nekaj po čemer nas lastovke presegajo. Nedvomno.
Zavidam jim.
Če jaz začutim prostost v gibanju, pa zgolj hodim po tleh; kakšno mora biti šele doživetje prostega leta in tako suverene kontrole nad tremi dimenzijami.
Zakaj neki tega ne zmoremo še mi?