Marta, Marta, …

Če je moški svet komu odsoten ali strog, potem je ženski domač in povezan. Dejansko res nimata veliko skupnega. Razen ujetosti na istem prostoru in času ter tiste usodne genske pre-določenosti. Ta ju privlači, čeprav res povsem poveže le v okolju vrstic in stihov. Še vedno gre za dve strani, dva gola in dva cilja – sicer pod istim nebom in sodnikom, vendar vsak v svojem agregatnem stanju.
Žensk ni potrebno razumeti, imeti jih moraš rad. Če jih skušaš razumeti, slej ko prej prideš do razlik, ki je zgolj z moško logiko ne zmoreš. Ne govorim o vzajemnosti, ker je pač ne poznam. Govorim o dojemanju zgolj ene, kajpak lastne strani. Verjetno sem se kdaj tudi že vprašal, kako ženske vidijo moške. Zdaj se ne več. Vmes sem si namreč izmislil tudi odgovor, ki morda niti ni pravi, vendar mi zadošča, in to je: "Tako kot mi njih".
Marta je prava gospodinja, nemirni hišni organizacijski angel, ki ga vznemirja toliko stvari. Goste je treba postreči, postoriti še to in ono, vsem mora biti udobno, za vse mora biti jedače in pijače. Hiša se je naenkrat napolnila z ljudmi, ki jim je potrebno izkazati gostoljubje. Marta ve, da je Gospod učitelj in tisti, ki so z njim, njegovi učenci, vendar je ženska iz sveta, po katerem duh vodi, a telo hodi. Pripada pra-staremu, - iz zemlje zraslemu in še vedno tako prisotnemu. Tistemu kar postavlja življenje pred bit, nesebično in stalno žrtvujoče se pa pred iščoče.
Marija je človeški duh. Kar je v vseh, pa vendar morda v ženskah še močnejše. Prosto dojemanje in uvid, navidez celo nerazumljiv. Ve, kaj je prav, a vendar uvidi še nekaj močnejšega. Nekaj, za kar se splača tvegati tudi nerazumevanje in sestrino slabo voljo. Pritegnila jo je vsebina, besede, misli in osebe, ki so jo obkrožile. Obstala je v skupinskem vzdušju in njeno srce je zaplavalo v milosti, ki jo je začutila ob sebi. Sedla je k njegovim nogam, kakor otrok. Najbrž ni bila več otrok, a je vseeno razumela, da je nekdo prišel razlagat Očetovo voljo in Očeta se pač posluša.
Marija je človek, ki je v nas kadar se odpremo Bogu in večnemu. Kadar pozabimo na svet in tisto, kar nas tako zelo veže nanj. Z Marijo sedimo ob Njegovih nogah, ko nam zadošča le tisto kar smo in imamo. Ko ne pričakujemo in potrebujemo ničesar. Takrat, ko nam je dovolj le beseda in bližina.
Nobena od sester ni boljša ali slabša. Obe sta nam domači in tako znani. Obe sta tako zelo potrebni, nam samim in vsem. Martina žrtev in Marijino upanje sta čista krščanska vera. Ti dve ženi sta Božji načrt za svet.
Gospod nas ne krega, prav tako kot tudi Marto ne. Le poduči nas in njo. Nam in njej pokaže pot, ki je morda drugačna od tiste, ki se nam zdi prava.
Tistim, ki so jo izbrali, ne bo odvzeta …