Gledal sem satana, …

… ki je kakor blisk padel z neba. In nikjer ni rečeno, da je šel kdaj nazaj. Skoraj gotovo ne. Zakaj neki? Najbrž mu je povsem udobno tam kjer je. Nihče ga ne preganja in zlahka najde tiste, ki so pripravljeni ubogati njegove nasvete.
Pa, saj nam, sam po sebi niti ni nevaren. Ne more nam škoditi bolj, kot lahko sami sebi ali drug drugemu. Tiste zgodbice o izganjalcu hudiča, režečih čeljustih in rumenih očeh so pač zgodbice. Tudi Krjavelj ga je presekal in kajpak iz enega naredil dva. In vendar je tukaj. Deluje. Prav zdaj in prav tu.
O Božjih namenih imamo pisano besedo, o satanovih ne. Njegovi nameni so pač tisti, ki niso Božji in veliko več jih je, najbrž niti ne bi šli v knjigo. Satanova domišljija je neskončna, neomejena. Svet, dobrota, življenje, upanje in vse, prav vse, kar je usmerjeno k pozitivnemu, mu ne pomenijo nič. Zlahka se odpove vsemu vrednemu, žrtvuje vse kar je. On je veliki zanikovalec vsega. Opozicija življenja in sveta. Kadar smo proti vsemu ali morda zgolj brezbrižni, smo dejansko njegovi. Spremljevalci, podporniki, oznanjevalci in kajpak tudi volivci. V svetu je pognal močne, občudovanja vredne korenine. Če se seveda kaj hudičevega sploh lahko občuduje? On je kot plevel, najmočnejši in povsod ga je dovolj.
Toliko ga je v politiki, napredku, spremenjenih medčloveških ali meddržavnih odnosih, globalnem pohlepu, zanikanju zgodovine, odnosu do narave, sveta in družbe. Kaže se v blišču, razkošju enega dela sveta proti drugemu, mogočni vojaški in kapitalski mašineriji, ki večino naravnih in človeških potencialov spreminja v inštrument moči.
Če se bo nam ali naši družbi kaj zgodilo, se bo zaradi nas samih in ne morda zaradi njega. Mi smo tisti, ki ga lahko postavimo pred vrata, preslišimo njegove besed ali ugasnemo zaslon, ko se nam pokaže na njemu. Naša dela so tista, ki nas bodo približala eni ali drugi poti. Mi smo tisti dvainsedemdeseteri, ki brez vsega hodimo po prašnih ulicah in govorimo, da se je približalo Božje kraljestvo. In kaj nam odgovarjajo: »A res? Nismo opazili. Spomni nas, ko bo že čisto tukaj.«
Malodušje in brezbrižnost je metastaza današnjih duš. Nihče ni proti, vendar tudi nihče ni za. Vsi si želijo miru in se umikajo tveganju ali odločitvam.
In to je tista voljna satanova kopel v kateri se tako dobro počuti.
Vedi nekaj; če se mu ne upiraš, on zmaguje.