Ljudje so si besede izmislili, ko brez njih niso mogli več shajati. Morda bi se dalo tudi kako drugače, vendar je zadeva po svoje praktična. Če bi na primer, namesto glasov izbrali sporazumevanje z gibi, bi sicer dosegli skoraj vse kar pričakujemo od govora, razen nečesa. Namreč, če se ne bi videli, se ne bi mogli sporazumevati. To morda niti ne bi bilo bolj slabo kot dobro. Sporazumevanje bi s tem gotovo dobilo neko drugačno razsežnost, kot jo poznamo. Predvsem vljudnostno. Tistega, ki bi ga "poslušali", bi morali namreč gledati in težko si je predstavljati, da bi lahko tako "govorili" drug čez drugega. Sicer bi morda včasih kdo protestno mahal, ampak če ga nihče ne bi pogledal, potem bi pač samo mešal zrak.Govoriti je na splošno, možno na dva načina, in sicer lažnivo in iskreno. Lažnivo govorjenje je prevladujoče. Če že ne lažnivo, pa vsaj ne-iskreno, prikrito. Takšno, s katerim se ne pove vsega ali pa vsaj tistega ne, kar se pač noče. To poznamo vsi. Ne poveš vsega, če ni treba. Ali pa poveš, vendar daš poudarke na "prave" vsebine, drugo pa v oklepaj in to ti zadošča. Še posebej, če poslušalci razumejo sporočilo in tudi sami ne želijo slišati več. Začarani krog delnega sporazumevanja torej. Neradi povemo resnico, še manj radi pa jo poslušamo.
In molitev? Kaj ima s tem molitev? Tudi molitev je pogovor. Pogovor odprtega srca z Bogom. Samo takšna je lahko. Tu ni kaj prikrivati ali pozabljati. Če sebi lažemo, Bogu pač ne moremo. Resnica mu je bila znana še preden se je zgodila, kaj šele spremenila v laž.
Molitev je morda priložnost celo za tistega, ki mu je osebna resnica postalo prikrivanje resnice, ki mu je laž postala verjetnejša od lastnih misli ali preračunljivost življenjska drža … molitev je torej nekaj za nas vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar