P&P

Dva človeka, dva značaja, dve popolnoma različni filozofiji in vendar tako podobna usoda, tako približana Pot. Res, da bolj po smrti kot pred njo. Za časa življenja sta se hudo sprla. Vsaj enkrat. Nič čudnega, kdo se pa še ni?
Imamo dva življenjska in svetovna principa. Če bi iskali karakterje, ki bi lahko predstavljali ves svet, bi se težko odločili za drugačna od teh dveh.
Peter je človek od tega sveta. Domorodec, ki obvlada razmišljanje ljudi in diha s svojim okoljem. Prilagodljiv, podjeten in nekoliko svojeglav. Malce prenagljen in vzkipljiv, a stvaren, ve kaj hoče in ne rine z glavo skozi zid. Raje se umakne korak ali dva in počaka, da se stvari umirijo. Je človek, ki prepriča s svojo pojavo, besede uporablja če je treba, kadar je nagovorjen, sicer se ne spušča v razprave. Ima zgrajena stališča, kot mu jih je pač sestavilo življenje, vendar ne čuti potrebe, da bi jih razglašal. Njegova življenjska drža je miroljubna, je timski in povezovalni člen, ki se izogiba konfliktom in se ne pusti zlahka sprovocirati.
Pavel je zelo drugačen. Če je Peter kot skala, potem je Pavel kot stolp, ki je pozidan na njej. Izzivalen za okolje, ni zadovoljen s tem, da lahko tam samo stoji. On hoče odigrati tudi svojo vlogo. Želi obvladati dogajanje, sicer raje pusti vse skupaj in gre drugam. Ta svet mu ne pomeni veliko ali morda celo nič. On je solist, ki živi nekaj drugega, nekaj več. Prišel je od daleč in ni vezan ne na ljudi, ne na kraje. Romar, misijonar, njegov cilj je Pot. Iskalec presežnega. Filozof, modrijan, gorečnež, predan ideji do zadnjega. Zelo bister, prepričljiv in nečloveško pogumen, a vseeno previden, prav živalsko oprezen. Pusti se voditi občutkom, intuiciji in ko začuti klic, se ne umakne več. Brezkompromisen in prepirljiv. V obrambi svojih prepričanj neomajen. Pripravljen tvegati, tudi blefirati, če je treba, narediti vse za prepričljivost in pozornost. Načelen in zvest duhovnemu izročilu.
Srečala sta se obramba in napad, nekdo, ki se na svetu počuti doma in nekdo, ki se je le znašel na njem. V življenju, kot sta ga živela včasih, ne bi mogla funkcionirati skupaj. Takšne razlike so nepremostljive. Tako različna karakterja sta sicer lahko soseda, ne pa prijatelja.
Pa vendar sta se znašla na isti strani zgodovine, na isti strani Božjega delovanja in celo na istem dnevu našega koledarja. Prav gotovo ne zato, ker sta različna ali vsak s svojimi napakami. Skupaj sta se znašla zato, ker sta darovala sebe. Vložila vse kar sta imela in se posvetila enemu samemu cilju.
To, da sta tako samosvoja je dejansko obogatilo in zakalilo temelje Cerkve, ki prav zato, ker so jo gradili tako različni značaji lahko še vedno išče sveže odgovore.
Enotni smo si pač le v različnosti in če se tega zavedamo nas nič ne more odvrniti od Njega, ki nam je vsem skupen.