"… kateri izmed njih je največji."

O čem so že razpravljali? O tistem, kajpak, o čemer tako radi razpravljajo še zdaj. Jasno, da ne več tisti Galilejci, ki so z Učiteljem vred že zdavnaj dokončali svoj zemeljski tek. Za njimi so sicer prišli in odšli še mnogi, prav zdaj je vrsta tudi na nas, pa se tega veselili ali ne. Kakorkoli že iskali in kazali navdušenje nad njim, poudarek življenja je še vedno predvsem na njegovi začasnosti. Tudi tisti, ki so svetu najbolj ali pa najmanj potrebni so, slej ko prej, omagali v boju z njegovo in predvsem lastno propadljivostjo. Tu ni nič novega in še manj zanimivega - stara in dolgočasna tema, ki jo poznamo vsi in so jo poznali že tisti, ki niso znali brati ali pisati. Morda še bolj kot mi-, ki zaslepljeni od nekakšnih napredkov, še vedno verjamemo, da bomo živeli dolga in kvalitetna življenja, čeprav ta običajno že zdaj niso takšna. Kako potem pričakovati, da bodo čez, na primer, 30 let (govorim seveda zase), kaj boljša, kot so zdaj? Sedanji čas je čas pričakovanj. Vse naše sedanje čase padamo iz pričakovanja v pričakovanje, vedno gledamo v neko prihodnost, delamo zanjo, nekateri se marsičemu celo odrekajo-, vse na račun tega, da bo nekoč boljše. Kot da je lahko? Kot da bomo nekoč imeli čas videti vse kar bi radi in doživeti vse kar nismo, ker zdaj ni časa, denarja, prave volje … kaj vem česa? Kot da se bo vmes še uredilo to, zgodilo tisto, spremenilo ono in bomo sami morda takrat bolj zdravi, bolj pripravljeni, bolj voljni, energični … Ali pa mogoče zgolj iz nezavedne kaprice in razvajenosti preprosto ne vzamemo tistega kar je na voljo, ker pač pričakujemo nekaj veliko boljšega, vrednejšega. Ker se morda crkljamo s tiho mislijo, da nas prava priložnost še čaka, da lahko zadenemo celo tombolo, čeprav v resnici sploh ne kupujemo srečk. Mogoče se niti ne trudimo prepoznati sveta okrog sebe kot dobrega in prijetnega, kot lepega in gostoljubnega. Mogoče svoje življenje in okolje gledamo zgolj v luči začasnosti in priložnosti, ki se nam nekje še pripravlja. Živimo nestrpno, nezadovoljno, celo sovražno? Kaj pa vem? Morda nas res kaj čaka … zelo verjetno pa ne, zelo verjetno je to že to! Zelo verjetno bomo dosegli tisto, kar pač smo in ostali tam, kjer smo vseskozi.Zelo verjetno bomo tudi uvideli, da sanje o veličini, ki so jih sanjali Gospodovi učenci vseh generacij in dob, v resnici ne prinašajo nobenih sprememb in povzročajo le dodatne občutke lastne ne-uresničenosti če jih, na vsak način, skušamo udejaniti. Življenje gre svojo pot. Duh sicer nemirno blodi po mračnih brezpotjih in številnih temnih dolinah, vseskozi pa išče svetlobo, vseskozi hrepeni po veličini in popolnosti. Le tega dolgo, predolgo ne dojame, da ta skoraj gotovo ni zemeljska, niti človeška. Da so vse človeške veličine ravno toliko temne, kot svetle, ravno toliko blatne, kot čiste in prav toliko srečne, kot žalostne. Tista prava veličina, po kateri se splača ozirati, prav gotovo ni od tega sveta, pa tudi od katerega drugega ne … sploh raje od nobenega … Ker jo tako slabo razumemo in ne najdemo, je lahko le od nekoga, ki je dovolj velik, dovolj popoln da lahko ostane skrivnosten kolikor hoče. Tam bo tudi ostala …