Male duše

Mojster je pisal o malodušju, in kakor je kasneje ocenil – se je očitno prijelo, celo nepričakovano. Splača se prebrati – na kratko pa, naše razpoloženje ocenjuje kot "malodušje". Se pravi, nekaj med obupom in brez-voljnostjo. Eno tistih občutij, ki se nekako ne zapišejo v spomin … brezbarvnih, brezosebnih …včasih smo temu rekli celo "stran zabrisan" čas … Torej - nesmiseln, potraten … zlahka pozabljen …
Pa vendar, ali si lahko en cel narod privošči kaj takega? Ali si lahko kar vsi dovolimo biti "pišmevuhovsko" razpoloženi, čakati, da se kaj zgodi samo od sebe in gledati kdo bo kaj premaknil namesto nas? Najbrž ne! Ali pač-, lažje je gledati in godrnjati.
Slutim, da je kljub temu vse v nekakšnem ravnovesju. Žalost z veseljem, potrtost z zadovoljstvom, revščina z bogastvom … celo ljubezen s sovraštvom-, …če ne takoj, pa vsaj na nekem daljšem, razmazanem trenutku. Skratka, tudi malodušje, če že je tu, ima prav tu tudi svoj antipod, antimaterijo, ki obstaja v istem času in na istem prostoru, da izniči ali nevtralizira skupne učinke. Mislim pa, da sploh nismo malodušni; po moje smo celo delavoljni in optimistični; približno tako kot vedno. Morda le nekoliko zaciklani, zaprti vase, slabo prevetreni – sončimo se za roletami, vriskamo pod kovtrom in smejimo se z roko pred ustmi. Pa saj to ni nič novega. Slovenec je bil vedno nekako zategnjen, štorast … stiskal je klobuk v rokah in gledal v napačno smer, nikoli ni znal kar tako malo klepetati in res vesel je lahko šele pijan … To je pač neke vrste narodov značaj, plemenski genom - taki so bili in taki smo. Pa kaj. Dobro, res je, da so Štajerci bolj sproščeni od Gorenjcev in Primorci bolj zgovorni od Dolenjcev, a vsi smo nekje tu blizu.
Tudi v osamosvojitev nismo šli iz optimizma, prej obratno. Zadnje jugoslovansko desetletje je bilo, za tiste, ki ga še imamo v spominu, vse prej kot optimistično. Gospodarska in politična kriza, inflacija, nezadovoljstvo, stavke, demonstracije, mitingi resnice, Kosovo … Bilo je veliko bolj zamorjeno kot zdaj … juga je bila vseeno država z neko zgodovino in ambicijo, nekateri so zanjo celo dali življenja in vsem prav gotovo ni bilo vseeno, če gre v maloro … pa je kljub temu šlo.
To kar imamo zdaj, se s tistim kar je bilo takrat, sploh ne da primerjati, pa če se ljubitelji balkanske kuhinje in narodnjakov, še tako mečejo ob tla. Slovencem bolje kot zdaj, ni šlo še nikoli. Seveda, je pa treba dojeti, da so tisti, ki so morda uspeli postaviti inflacijske hiše in pokupiti inflacijske golfe, igrali na karto vojnega dobičkarstva, ki ga zdaj vsi plačujemo in ga bomo še en čas.
Tudi če smo nekoliko skregani in morda delujemo malce zamorjeno-, nič ne de. Takšni smo vedno bili in ko se slovenski fantje spravijo na veselico se še vedno najprej pogovarjajo o poslih in motorjih ter šele potem o puncah. Mogoče hecno, ampak zame je to še vseeno znak zdrave podjetnosti in ne morda malodušja.
Slovenec po duši ni nič manjši od drugih, nasprotno – Slovenec je še vedno poštenjak, čeprav hitro pokvarljiv. Tu beseda še vedno velja, res, da se ni nikoli razmetavalo z njimi, vendar so se tiste, ki so bile dane, jemale zares.
Če se bomo vsak zase držali tistega, kar bomo rekli ali cel mislili, potem ni nobene potrebe po razočaranju nad okoljem ali celo nad samim samo. Slovenec je bolj trpežen, kot se morda zdi. Res se ni navajen smejati, če mu ni nič smešno – a brez skrbi, zaradi tega še ni bolan – morda je le pameten.