Kljub vsem jubilejem in pomislekom, ki so povezani z njimi, ne praznujemo (če že praznujemo?) nič bolj osebnega in hkrati povezanega s stvarstvom, kot je prav rojstni dan. Za dan, ki je dejansko počastitev enkratne, fizično naporne in boleče ločitve naših teles od materinih, bi bilo morda primernejše ime "dan prostega telesa" ali morda "dan pretrganja vezi", saj prav to dejansko tudi je. Kakorkoli, obletno ponavljajoče obujanje spomina na nek dogodek, ki se ga sami niti ne spomnimo, lahko ima svoj terminski smisel v povezavi z veljavnim ritmom kroženja okrog najbližje zvezde, sicer bi bilo to pač časovno nedoločljivo. Človeški čas v univerzalnem nima nobene oporne točke, s katero bi si praktično lahko količkaj pomagal. Zdaj, ko smo se zazrli tudi že v globine neba, torej med zvezdni plankton, bi sicer pojave morda lahko pripenjali tudi kam drugam, na primer na eksplozije supernov ali česa podobno kataklizmičnega, vendar se v relativnostnih razmerah in vprašljivih optikah vesoljske ukrivljenosti, postavlja resno vprašanje fiksnosti univerzalnih časovnih svetilnikov, ki nam pri trenutnih postavitvah lučic na nebesni smrečici, sicer predstavljajo nekaj skoraj stalnega, pri opazovanju neba iz kakšnega drugega vesoljskega kotička, pa bi bile močno spremenjene. Nič boljše ne bi prišli skozi, če bi vezali človeški čas, na primer, na pojav nekega ozvezdja na določeni točki neba. Potem bi bilo to pač neko drugo referenčno leto, pa še to veljavno zgolj v človeških in zemeljskih razmerjih. Ne glede na vse to, pa nam prinaša tudi še tako skromen poskus fiksiranja, za človeka tako pomembnega časovnega trenutka, na relativni planetarni položaj rodne grude, le nek značaj univerzalne povezanosti. S tega vidika, gre dejansko za praznik priznanja in spoznanja, da smo le in zgolj porojeni v nekem delčku vsega-, v kotičku nekega prostorčasa, ki nam je v tistem zaprašenem in nepomembnem trenutku pač pomežiknil nekoliko drugače kot drugim. Tudi prej smo že funkcionirali, vsaj kot zarodek, še več - lahko, da smo bili že pred tem trenutkom dolgo "na čakanju" bodisi kot del neke nematerialne univerzalne zavesti, ki ji je nekoč namenjena sprememba agregatnega stanja v živo ali pa le kot delček Božjega načrta, ki mu je pač usojeno uresničenje v točno tem žepku, po katerem se še vedno iščemo.
Danes praznuje naša Gospa – Marija, mati našega Gospoda. Tako je bilo že davno dogovorjeno. Že davno je njena podoba Sveta, že davno njen lik tako človeško majhen in hkrati tako vzvišen nad vse. Že davno je postala prispodoba in priprošnjica Najvišjega, največja človeška uresničevalka Božje volje – po njej lahko s svojimi očmi razumemo tudi posvečenost in žrtev njenega Sina. Ni naključje, da je ženska. Ni naključje, da je izbrana prav ona in z njo vse, ki v bolečinah iztrgajo del svojega telesa, da bi ga darovale svetu. Ženske to še vedno počnejo, vsako sekundo - tudi prav zdaj.
Marijin rojstni dan je praznik človeškosti, ki je več kot le to – v Marijini senci rojevanje postane daritev sebe, posvetitev dela lastnega telesa univerzalni skupnosti, postane odgovor na Božji nagovor. Več ne moreš dati kot sebe in svoje telo. Ne daje se zgolj skupnosti živih in tistih, ki so to bili ali še bodo – gre za izročitev svojega telesa, presežnemu - Božjemu namenu. Gre za postavitev lastnega bitja v trenutek, ki je samo še v trenutku umiranja tako blizu primarni vsebini, nerazumljivi naravi, iz katere izhaja. Tu je stična točka – pojav in izničenje. In nosilka pojava, postanka - ne izničenja, je postala ona, ki to sprejme kot svoje bistvo. Ali pa s tem morda zgolj pojasni lastno vsebino, ki ji je namenjena četudi je ne razume. Vsebini, ki smo ji namenjeni in darovani vsi … posojeni, usojeni in zapisani.
Če ne razumemo … nič ne de, morda sploh ni potrebno razumeti … morda je dovolj le biti tu in se spominjati … ali pa morda še to ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar