Separé

Kaj je pravzaprav sploh temeljno pri glasbi? Zvoki ali tišine med njimi, vibracije ali mirovanje, dogajanje ali njegova odsotnost? Kdo bi vedel? Sodobni sestavljavci sporočil v zvočni, ne-verbalni obliki so, po svoje, predrzni, morda včasih celo nalašč. Prepoznali so nas tam, kjer smo najtanjši, kjer si preprosto ne znamo pomagati. Tam, kjer nas je razvijajoči genom že davno privadil na bitje srca, kapljanje vode, škripanje ledu ali odmevanje živalskih glasov v gluhi gozdni noči. Gradniki zvočnega okolja iz katerega prihajamo, so naravni ritmi stvarjenja in dihanja, gibanja valov, šumenja vetrov in človeških kretenj.
Sodobni iskalci se vračajo k osnovam, posegajo po primitivnem, primarnem, minimalnem in iz tako skope nabirke sestavljajo nove oblike, nekakšne prispodobe obvladovanja telesnega in duhovnega prostora. Ne uporabljajo veliko orodij, še zdaleč ne vseh, ki so jim na voljo-, vzamejo jih par in oplodijo ter zapolnijo zrak z zvokom enega ali dveh inštrumentov. Pa ne samo zapolnijo, celo ukrivijo, mu spremenijo obliko, ga zameglijo ali izostrijo – občutijo, obvladajo in spremenijo potek trenutkov v njem. Tehnike so izpilili do konca in jih tudi prerasli, opustili – vrnili so se v prah stvarjenja, pod zaznavno dojemanje tistega kar imenujemo prostor in čas.
Seveda ne gre brez mojstrov, delavcev, ustvarjalcev v realnem, zaznavnem prostoru. Ustvarjalci namišljenega, abstraktnega, vidijo resničnost, jo globoko dojamejo, ji še dodajo iz svojega ter nekako upodobijo občutja in zaznave, oboje zmešajo v ideji, ki jo ubesedijo, ozvočijo ali prevedejo v črte po papirju. A šele, ko mojstri postavijo odre, zavihajo rokave in vajeno primejo za orodje, se kamniti zidovi resničnosti oblijejo s pričakovanji in postanejo željeno lepi, morda celo očarljivi. Perfektno postane takšno šele ko oživi. Ko postane oprijemljivo, vidno, slišno ali ponotranjeno.
Če pa se tega lotijo takšni, kot so Bojan Gorišek, Matej Grahek, Milko Lazar in Vasilij Meljnikov, ki so nas sinoči popeljali med ogledala skladateljev Arva Parta, Philipa Glassa in Milka Lazarja, potem glasbo nehaš poslušati. To ni več tisto, kar si poznal dosedaj. Neraziskano zvočno pokrajino, ki ti jo mojstri široko odprejo, začneš čutiti, požirati vtise in se predajati zapeljivostim poenostavljanja. Nimaš več česa komentirati ali zbegano iskati tistega kar pričakuješ. Tu se gre na polno, posluša intravenozno … to ni igranje, to je dajanje sebe v zvok … Mreža tonov in tišin postane en sam ritem gibov in intervenc, harmonije so sporočila, pavze med njimi pa premori za dojemanje in čudenje … Nič ni tako, kot je bilo. Zvočna hitrost se je sinoči povečala nad razumsko, izenačila z nagonsko …