"Kaj pa vi pravite, kdo sem?"

Nimam rad, če me kdo sprašuje za mnenje o sebi. Med trenutkom, ko razmišljam o odgovoru na tako preprosto in naravno vprašanje, se mi redno vklopijo nekakšni obrambni mehanizmi. Prav tisti, ki me verjetno varujejo pred tem, da bi se komu po nepotrebnem zameril ali pa ga razočaral. Tudi odgovor, kakršen pač sledi, je bolj v smislu: "V redu si, bi pa lahko …". Torej, pozitivno mnenje s pridržkom ali morda zgolj pripombe v obliki mnenja. Hinavščine ne maram-, vsakemu takoj blekniti v obraz, kar si misliš o njemu, je pa tudi otročje. Res pa je, da me tisti, ki bi jim imel kaj povedati, običajno ne sprašujejo.
Kakorkoli, ne spomnim se, da bi sam kdaj koga vprašal za mnenje o sebi. Zakaj le? Ljudje vendar tako hitro pokažejo, kaj si mislijo o vas, spraševali to ali ne. Tu deluje verbalna in ne-verbalna komunikacija, glas ljudstva, ravnanja in ne-ravnanja … če le nekoliko pogledate okrog sebe. Kako se, na primer obnašajo do vas in kako do drugih, potem iz morebitne razlike zlahka tudi razberete, kaj si mislijo o vas.
Nekoč, pred davnimi leti, mi je nekdo, ko je beseda ravno nanesla na ženske - takrat sem o ženskah namreč rad razmišljal in se pogovarjal (zdaj včasih samo še razmišljam, govorim pa ne), mi je nekdo, ki je o njih (menda) vedel več kot jaz, rekel: "Če te ima rada, ti tega sama od sebe dvajset let ne bo povedala. Če ji greš pa na živce, pa tudi dve uri ne bo zdržala, ne da bi ti to rekla."
No, šalo na stran. Naše prave obraze vselej vidijo drugi bolje, kot mi sami. Sami se pred ogledalo postavimo tako, kot smo vajeni, morda celo točno tako kot želimo, da bi nas drugi videli. Drugi pa nas v resnici vidijo drugače, včasih celo zelo drugače. Vsekakor veliko drugače, kot pričakujemo.
Vidijo nas v naših reakcijah, v resničnih, ne zgolj namišljenih dejanjih, povezanih s pravimi, velikokrat tudi ne-premišljenimi besedami. Prav tako, kot tudi mi vidimo njih. Ne vidijo nas zgolj v svetlobi, ki nam prikriva gube, mozolje ali lasni prirastek, kar se marsikomu zdi najpomembneje. Vidijo nas predvsem v okvirju kamor pridemo le celi in ne po posameznih delčkih, kar bi morda mi radi. Od zunaj se namreč prav dobro vidi, kako iz celega so naša ravnanja, besede in ne nazadnje, tudi naš izgled. In to v takšnem in ne morda, obratnem vrstnem redu.
Dobro se vidi kako naša dejanja pristajajo k besedam, ki jih danes govorimo? In ali se tisto, kar povemo, morda tokrat poda k lanski kolekciji naših obljub? Pa tudi, zakaj smo nekaj iz lanske sezone, nocoj morda skušali preslišati ali celo skriti pod plastjo izgovorov? In ne nazadnje, ali smo za to priložnost, vendarle oblekli nekaj pristnega, morda celo z okusnimi dodatki pozornosti do drugih, ali pa se še vedno ovešamo zgolj s samovšečnostjo?
Nekoliko si le oglejmo vsebino naših omar – morda je notri že kaj zastarelega, ponošenega - kaj takšnega, kar nam že zdavnaj ne pristoji več … Tudi mnenje o tem kdo sem, je morda le stvar okusa.