Gospod spet ne sprašuje tistega, kar so učenci slišali. Vedel je kaj mu bodo odgovorili in tudi to, kaj ljudje mislijo o njem je vedel bolje kot oni. Noče poslušati visokih in napihnjenih mnenj. Zato vpraša, -ker ve, da bomo samo na takšen način začeli razlikovati med delčki in celoto. Njim in vsem tako pove tisto, kar naj si mislimo. Tisto, kar naj vidimo ko končno odpremo oči: "Sina človekovega, ki mora veliko trpeti."Tokrat to pač ni Bog, ki bi vselej le zmagoval, tokrat je pred nami živi človek, majhen od majhnih, -trpeči od trpečih. Njegovo bitje ni morda vrednejše ali boljše od drugih. Kar mu je lastno in pomembno je Pot. Tista po kateri nosi križ, znamenje trpljenja in mučilno orodje, pa tudi ključ vrnitve k Očetu, stopnice nazaj v izhodišče. Tista pot na katero nas kliče tako, da nam kaže krvave sledi, ki jih je sam pustil na njej.
Vprašanje, ki nam ga postavlja, bi bilo prav tako lahko tudi moje, ali vprašanje slehernega. Človek je le tisti, ki je med ljudmi. Tisti, ki ljudi potrebuje in je z njimi povezan. Takšni smo vsi, razen Njega. Zato smo nepopolni, -nikoli popolni, -nikoli celotni. On je popoln. On ni nikoli sam, ker je vse v vsem. V njem ni samote, v njem ni praznega prostora. V nas so še veliki prostori. Mi smo zloženi, On je iz celega. On je vedno v vseh. Kadar smo mi sami, nismo nikjer, razen v sebi. Ko si sam, si pač samo sam. Le skupni smo njegova podoba. Povezanost je vedno bližja popolnosti. Še vedno vsak svoj in vendar v Njem. Kruh je kruh, če je povezan; če ni, so samo drobtine.
Odgovor je starejši od vprašanja. Celota večja od dela. Skupnost je vedno več kakor en sam.
Kdor sprašuje kaj je, je odgovor že dobil preden je vprašal.
Ti si, ki si. In vse je v Tebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar