Saj v bistvu je zelo preprosto. Toni so stari kot barve ali morda še starejši. Kdo bi vedel - se je prej slišalo ali obarvalo? Zvok je domač. Prime te, kot izkušen maser, objame telo in ga okopa. Barve so spodobnejše, a počnejo isto. Vljudno prevzamejo sedež dojemanja in ga zalijejo z voskom. Če melodija pretrese, slike pritegnejo. Z zvokom deliš smisel, z barvami obstoj.
Kje se toni združijo v zven in zven v harmonijo? Že v zraku, ušesih ali možganih?
Smešno vprašanje, kot bi vprašal, kje dobi jed okus? V kuhinji ali v ustih?
Kakorkoli. Privošči si. Pravico imaš do svojega deleža lepote. Saj ni lastna nikomur. Tudi tistemu ne, ki jo daje.
Harmonije so kvečjemu božji dar, besede lepote, ki so se znašle v zraku nekje med nami.
Pusti jih, naj te blagoslovijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar