Preko roka

Ker v časopisih pač ne berem tistega kar bi očitno moral in včasih celo na radiu ali teve kaj preslišim, sem se hitro znašel med neinformiranimi bebčki, ki smo letos pozabili na svojo starševsko pravico, na osnovi katere lahko od te države dobimo nekaj fičnikov nazaj. Ne vem sicer točno zakaj, verjetno pa zato, da ji hranimo, vzgajamo in šolamo tiste, ki bodo njene inštitucije najbrž tudi v prihodnje vzdrževali in morda celo uporabljali. In taista država je, v svoji vizionarski varčnosti, ki se zaenkrat tiče izključno njenih, ne pa recimo tudi grških ali afganistanskih državljanov, sprevidela, da je recimo strošek, ki predstavlja par plač nekaterih njenih genialnih direktorjev agencij, ki so same sebi namen, odločno preveč. Gre za letošnjo novost, ker so se tisti, ki jim je zaupana skrb to področje, odločili, da prejemnikov otroškega dodatka ne bodo več posamično obveščali, da jim bo ta zakonska pravica v kratkem potekla.

Problem je v tem, da sem se že navadil in razvadil, da sem vsako leto dobil obvestilo ali pa celo že kar odločbo o odmeri dodatka. Saj to je navsezadnje tudi edino logično, ker so vsi podatki, ki so za to potrebni, itak v javnih evidencah in res ne vidim nobene potrebe po tem, da jih prepisujem na nekakšne obrazce in se postavljam v vrsto na Centru za socialno delo.

Vendar letos to ne gre več. Je predrago. Taka je komanda.

Ker svojega in božjega časa ne preživljam zgolj v pričakovanju, kdaj mi bo država nakazala nekaj evrov na račun, sem kajpak spregledal tudi to, da dodatka nisem dobil in zgolj slučajno (letos se namreč vpisujemo v srednjo šolo in eden glavnih podatkov, ki jih moraš navesti, je tudi famozni odstotek slovenskega povprečja, ki ga naši družinski dohodki po glavi dosegajo) ugotovil, da odločbe še nisem dobil ter šele po telefonu izvedel, da pač zato, ker nisem dal vloge.

Seveda sem takoj ošilil pero, jadrno spisal tozadevno vlogo, ponižno in skesano stopil pred obličje države, priznal svojo površnost ter najprej po telefonu, potem pa še osebno na CSD dvakrat požrl kruti uradniški očitek kako je vse bilo vse že stokrat v javnosti povedano in da sem pač sam kriv ker sem zamudil ...

Saj priznam, vse priznam ... jaz sem kriv in samo jaz ... ne bo se več zgodilo, res ne ... obljubim ... oh, bridkost ...

Skratka, gre za zanimiv in grenak poduk o tem, kako v praksi varčuje naša država in kako je javna uprava, v svoji materinski in nesebični skrbi za svoje ovčice, informacijsko genialno povezana.

Pa mi je ob tem prišlo na misel, da bi gospoda Ivana Svetlika in gospo Irmo Pavlinič Krebs pobaral, če sta povsem prepričana, da še opravičujeta svoj obstoj v Vladi Republike Slovenije ... jaz namreč nisem, pa saj me nihče niti ne vpraša če sem.

Prav tako tudi nisem prepričan ali sem morda nor ali pa genij, ker mi je očitno prvemu v Sloveniji, prišlo na misel, da morda vsega tega sploh ne bi bilo treba in bi lahko tisti denar kar avtomatsko nakazovali, na primer: šolam za malice ali učbenike, pa se na koncu koncev tudi nikjer ne bi veliko poznalo. In kar je še hujše, morda bi se izkazalo, da potem sploh ne potrebujemo inovativnega sistema vlog vključno z referenti, ki so specializirani za otroški dodatek na Ministrstvu in Centrih.

Saj ne vem ... od idej se mi verjetno že meša ... in obhajajo me celo tako škandalozne misli, da morda celo nekaterih ministrstev z ministri vred ne potrebujemo in da je verjetno ceneje če vse to počnejo kar računalniški programerji ... verjetno bi tudi tako kar shajali.