Prva poletna

Včeraj ob 13.28, po našem času, je sonce doseglo najvišjo lego nad severno poloblo, ki trenutno še vedno gosti naša telesa. Misel, ki je vseeno nekoliko lažje tekoča od materije, se namreč v teh dneh pri marsikomu postavlja na glavo, tam doli na južni polovici jabolka, kajpak iz razvpitih globalno-jabulaničnih razlogov.
V kateri prestavi trenutno sploh vozi svet? Kdo bi vedel … kakor kje in kakor za koga … jasno … Prav gotovo pa se premika. Saj premikal se je vedno, le da se v dolini, ki jo vsak gleda in uporablja po svoje in za svoje, verjetno še nikoli ni dalo govoriti tako argumentirano in zmagovati tako ne-argumentirano, kot prav zdaj. Planet še ni bil bolj prepoznan in obvladljiv in še nikoli ni tako hitro in prosto soočal stališč neke svoje vrste. Stališča postajajo del etno-izročila tako kot načelnost, ki se postavlja v vrsto razvalin civilizacije, tja nekam za piramide, kolosej in tista stebrišča, ki jih prerašča osat in nažira kisli dež … No, saj to je menda, po svoje kar v redu … vsaj toliko, kot ne …
Besednjak presežnikov s katerim se sporazumeva-j(-m)o uporabniki novih tehnologij, ni prav nič prepričljivejši od črnogledih tožb tistih, ki preskoke razumejo zgolj kot napoved končnega razčlovečenja. Osuplost z bleščavo v malih očeh, se povsem enakovredno kosa z matiranimi pogledi realistov, ki razumejo vrtenje planeta le še kot zmedeno poskakovanje modre kroglice na črni ruleti neizogibnega kolapsa.
In prav v ta razkorak, med bregova tistih, ki zaupajo in tistih, ki nimajo več kaj izgubiti, je padla igra. Pravzaprav to sploh ni več to, igra namreč. Gre za gibalo poenotenja, globalni kult, orbitalno gibanje okroglega usnja, ki pa niti to ni več. Res povsem simbolno je, da tudi sam osrednji fetiš kulta, torej žoga, -ni več plod primarne produkcije tega sveta, namreč, -nečesa, kar zraste ali zgolj dozori na odprtem, ampak je postal tehnološki klon nove generacije. Tiste, ki ne išče izvora ne zadoščenja v naravi, ampak se zadovolji zgolj z odvisnostjo od logistike urbanega sveta in virtualno plemensko pripadnostjo. Gre za tisto generacijo, ki žuljave dlani zlahka zamenjuje za črtno kodo, denar za plastično pasjanso in se v trenutku tesno spoprijatelji z mobilnimi telefoni, temi votivnimi figuricami prehoda v 21. stoletje.
Ta svet resnično postaja domač, in to tako zelo, da sta se celo rdečelična »Janez in Micka« iz vremenskih hišic umaknila poševnookemu in brezspolnemu duetu »Made in China«. Vse postaja na »ti«, tako da, na primer, sploh ni več primerno govoriti o notranji in zunanji politiki. Notranje politike sploh ni več, -vsa je namreč postala zunanja. Po novem se vse tiče vseh in vsi se znajdejo povsod.
In jasno, poletje tudi. Ja, kakorkoli že, -dobrodošlo nam poletje.
Astronomi so te izračunali, vendar vremenarjev (in tudi mene) še niso uspeli prepričati.
To boš moralo postoriti kar samo. Pa saj morda niti ne bo treba.
Svet postaja eden in, ali ste vedeli, da je na njem vseskozi enako oblačnih kot sončnih kotičkov … nekje med njimi je tudi naš.