nedelja, 09. maj 2010

"Nato me je angel v duhu odnesel na veliko in visoko goro ..." (Raz 21,10)

Tolažnik, Sveti Duh, on pa nam vedno kaže milostne prostore tega sveta. Morda je
prav to glavni del njegovega poslanstva po Gospodu. Ti prostori so že zdavnaj pripravljeni v cerkvah ali kapelicah, najbrž pa lahko tudi v gorah, gozdovih, križpotjih, morskih obalah ali povsod tam, kjer jih sploh iščemo. Kjer sploh iščemo kakšne Božje prostore, še bolj pa milosti. To pa je dejansko, priznali ali ne, vedno in povsod. Tako ob trpečih in osamljenih, kot v naših srcih in srcih drugih. Tudi takrat, ko se nanje ne spomnimo. Morda še bolj kadar uživamo v darovih življenja in sveta, ko morda drug drugemo, v veselem razpoloženju, privoščimo zdravja, sreče in uspeha. Morda smo prav tedaj še najbližje prostorom in darovom Božjih milosti. Morda smo nasičeni prešerne iskrenosti do ljudi, tudi najbolj približani Božjemu v nas in okrog nas. Mogoče se ne zavedamo, da vse tisto kar želimo, že s tem, da sploh prepoznamo in želimo deliti, tudi najbolj polno prejemamo ter da bi se morali predvsem zahvaliti.
Prostori našega življenja in sveta so vedno odprti za vstop Božjega, le da nas velikokrat ni tam, da bi pričakali gosta. Tako radi smo odsotni. Nekako kar ni nas, ne v življenju in nikjer drugje, -pridemo kasneje, -po pisku pustite sporočilo, trenutno smo odsotni ... stalno smo odsotni, -zaposleni, - predvsem s tem, da sejemo trenutke ...
No, v bistvu jih mečemo stran, ker povečinoma nikoli ne vzklijejo.
Potem se včasih sprašujemo: "Zakaj ne pride? Kako da ga ni? Kje hodi? Tako dolgo ga že nisem videl ... morda sploh ne živi več." Morda pa je že velikokrat bil, pa nas ni bilo. Morda ga včasih celo iščemo, ko gremo v "njegovo hišo" čeprav niti ni njegova, ampak kvečjemu naša. Postavili s(-m)o jo predvsem sebi, da bi se Mu lahko posvetili, približali, da bi bili z Njim. In smo in tudi On je tam, seveda če ga v srcih prinesemo s seboj. Nič več in nič manj. Točno toliko.
Prinesli ga bomo, si ga razdelili in spet odnesli. Razdeljenega in podeljenega. On gre vedno z nami. Na rajžo. Ne zapušča nas in nas nikoli ne bo.
"Ali imate kaj kruha otroci?", jih je vprašal in imeli so pač nekaj zase, tako kot mi. Pa je bilo dovolj za vse, ki so prisluhnili in še ostalo je.
Pri Bogu je dovolj prostora za vse.
Koliko je pri nas prostora in časa za vse in zanj, vemo sami.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)