In tisti, ki posluša, prav tako ...Pravzaprav, kdo pa še posluša in zakaj sploh bi?
Morda kdaj pridejo tudi še časi poslušanja, zdaj pač niso. Sedaj se govori, posluša kvečjemu samega sebe.
Če že kdo posluša, potem je to tisti, ki želi verjeti ali pa tisti, ki še upa da bo izvedel. Nekdo pač, ki bi rad razumel kaj iz preteklosti ali zaslutil nekaj v prihodnosti. Sedanjosti tako ali tako ni. Za seboj imaš sidro, pred seboj pot. Vse kar je, je le obzorje. Tu si ti in kar imaš ob sebi.
Kogar to ne zanima, tudi poslušal ne bo. Nikoli.
Duh je vez med časi in obzorji. Vel je nad vodami začetka in še vedno veje. Le da so se vode vmes osolile, prazni prostori nad njimi pa nagnetli. Še vedno doteka med nas, kakor pomlajen, kakor večno delujoč. Obteka nas kot tolmun, obkroža in potem vseeno prepušča odtekanju v vodovje časa. Zakaj neki? Zakaj še vedno le tako in ne kako drugače?
Ne vem ... ali bi moral?
Morda zato, da postavi vsebino v ta prostor niča, ki je tako široko zazeval. On, v bistvu zgolj nekaj ponudi, nič ne vsiljuje. Saj ni treba. Nič se vsiljuje sam. A Duh naredi za nas vsaj to, ponudi - nihče drug ne daje več.
On je tisti skrbni Tolažnik, ki nas opogumlja pred grozljivim gostom, ki se potika okrog in trosi strup. Brani nas pred tistim, katerega edini, a tako peklensko zvijačni argument je zanikanje vsega. Pred velikim, modernim in tako udobnim prizoriščem zgodovine.
Pred Ničem. Pred izgubo vseh pomenov, vsega vrednega, človeškega in božjega.
Z odsotnostjo Boga, morale in smisla je mogoče opravičiti vse. Prav vse. Kjer ni ničesar, je lahko karkoli. Tudi zlo, ali to še prej kot dobro.
Saj na koncu ne bo nič ... komu mar?
In to je poslanstvo Duha. Prav to, da napolnjuje in dopoveduje kaj je prav. Če smo česa potrebni, smo tega. Smisla. Duh je misijonar smisla.
Človek je Človek zgolj zato ker je božji. Drugače ni.
Še vedno smo kot otroci, ki jim mora nekdo stati ob strani, jih miriti in jim brati pravljice.
Duh nam vztrajno šepeče, kaj je prav. Nagovarja nas, da je prav le tisto kar je dobro. Vse ostalo bo zavrženo. Padlo.
Ne obsoja - le tolaži in nagovarja. Mirno in ljubeče posluša utrip našega bivanja. Popolnoma drugače od sveta. Svet tako ne zna več. Ne zna več poslušati. Žal.
In nevesta? Ta je tista zaželjena. Izbrana. Ta je iz hrepenenja in vendar zemeljska, človeška. Od našega rodu. Od tega sveta.
V njej je upanje in želja. Volja do življenja. Poznamo jo že dolgo in spremljamo njeno rast. Zdaj je pripravljena. Prihaja kot sečišče preteklosti in prihodnosti. Presek življenja in upanja.
Brez nje ni rasti. Sprejela bo začetke in jih pospremila na Pot.
Duh in nevesta imata isto poslanstvo. Tukaj sta, da rečeta: "Pridi!"
Pridi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar