nedelja, 02. maj 2010

Na pravi strani,

si kot doma,
res da bolj redko,
ampak vedno.
Kriv si sam,
zakaj ne greš večkrat?
Če ti je všeč?
Če je vsem všeč?
Pa se odpraviš,
da bi videl modro in zlato,
kako se objemata.
V mrakóvih.
Pa tudi zeleno,
v bleščavah,
čeprav si potem včasih raje kar sam.
Zeleni namreč pristoji samota.
Morda zato, ker spominja na hrepenenje.
Na tisto oddaljeno.
Ko si na pravi strani,
se kopaš v modri in zlati.
Hrepenenje ostane majhno.
Izpari na soncu.
Ostane duh po smoli in ...
iglice so kisle, če jih grizljaš.
Na pravi strani ...
so tudi barve prave.























































































































Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)