"Glej, toliko let ti služim …"

Pričakovanja so bistven, verjetno pretežen del odnosov. Kakršnihkoli. Vedno so, vedno jih imamo ali imajo in brez njih ne bomo nikoli. Brez pričakovanj sploh ni povezav. Ne do ljudi in ne do Boga. Grobo rečeno, vse kar se dogaja v odnosih med ljudmi ali kar vodi ljudi, ko se obračajo k Bogu, so pričakovanja … vedno nekakšen "daj-dam".
Tudi tisti, recimo, da sploh obstoja takšen, ki se popolnoma podredi, zataji sebe do kraja in se postavi na mesto sužnja -, nekaj pričakuje. Če drugega ne -, sprejetost, toleranco, morda le golo preživetje … kaj pa vem? Normalni med-človeški standardi so višji, pričakuje se skrb, razumevanje, strpnost, privrženost, podpora ali ljubezen … skrajni pričakujejo celo oboževanje ali čaščenje.
In mi? Kaj recimo mi pričakujemo od Boga? Kaj sta, na primer pričakovala oba brata?
Mlajši izgubljenec se je vrnil k očetu, ker je pričakoval, da ga ta ne bo pustil umreti od lakote. Ni bilo lahko -, gotovo je to že večkrat pomislil, vendar nabrž ni mogel zbrati poguma. Njegov padec je bil res hud, od veseljaka in človeka, ki je bil vajen razkošnega življenjskega sloga je pristal pri svinjskem pastirju. In še tu očitno ni bil posebej uspešen, saj še zase ni znal poskrbeti. Skratka dno od dna. Potem je pa le "šel vase" -; se očitno streznil in stopil na pot kesanja. Od očeta je verjetno pričakoval zgolj preživetje. Kaj več bi bilo že kar neverjetno; nepravično.
Starejši in pridni brat pa najbrž ni bil zadovoljen zgolj z obleko in hrano. Vsekakor je pričakoval neke vrste priznanje za svojo korektnost. Več je vlagal in torej tudi več pričakoval. Vedno je upošteval očetovo voljo in večal njegovo premoženje, za katerega je verjetno pričakoval, da bo nekoč njegovo. Igral je na večje karte in to očetu dal jasno vedeti. Na videz logično in pošteno. A še vedno le za človeške oči.
Kateri je bil bolj odkrit in kateri bolj podoben nam? Ta, ki je ničvreden in skesan ali oni, ki je sicer zanesljiv a tudi nekako trdosrčen. To ve vsak zase …
Oče se je pač odločil po svoje. Izgubljenega je sprejel bolje, kot je bilo pričakovati in starejšemu ni hotel zmanjšati veljave. Sam je prišel k njemu in ga pregovarjal v njegovi užaljenosti. Oče je hotel biti dober in pošten. Zelo težka naloga, katere rešitev velikokrat presega človeške moči.
Morda pa je zadaj le še kaj drugega. Morda je vse skupaj le lekcija, ki je bolj namenjena tistim starejšim sinovom med nami, kot mlajšim. Poleg vsega, kar mu oče dal, mu je, in tudi nam, dal še eno svojih zadnjih in verjetno najpomembnejših življenjskih naukov. Takšnih, ki jih ne moreš dati z besedami ampak le z zgledom. Pokazal mu je pravi pomen ljubezni. To je tista življenjska pika na i, ki se je drugače, kot z dobroto preprosto ne moreš naučiti. In prav to lahko od njega pričakujemo tudi sami.
Bog nam najbrž ni dal velikega premoženja, da bi ga lahko razmetavali ali posebnih sposobnosti, da bi jih lahko zanemarjali.
Nam pa vedno znova in znova daje možnost, da ljubimo tudi tiste, ki morda ne živijo tako, kot nam je všeč.
Morda smo tudi sami na njihovem mestu ...