Dovolj časa za spomin

Včasih se mi zgodi tudi kaj čudnega. V bistvu se vedno nekaj dogaja, vendar me pretežno obteče in se pusti odnesti -, tako po vsakdanje -, rutinsko … nekam pač. Ko pride, prebrskam - , če je treba vzamem ali dodam svoj košček in odrinem vse skupaj dalje v tok.
Potem se pa pojavi kakšna obletnica ali neki dan od nekega dne in razkrije prod. Ta se je odlagal dolgo, tam kjer se tok umiri in kjer ni bilo prej nič, zdaj pa se belo pokaže očem. Vedno znova topo nasedem in padem po spranih kamnitih kroglah. Tako po zemeljsko -, trdo, da kar zaboli …
Obrazi se mi pokažejo, gladka površina nagrobnika postane zaslon na katerem se pojavijo slike nekih starih trenutkov, izza cipres se zasliši znan glas in v nosnice zaide domača vonjava.
Rumeno obsijana kuhinja, štedilnik na drva, bučnice in čaj iz bezgovih jagod. Za trenutek postanem kot takrat -, majhen in tako nekako … doma, tak kot nikoli več potem. Obstojim na sredi nizkega prostora in sedem za mizo s plastičnim prtom ... On odloži kmečki glas in očala, ona sede na zaboj za premog in si popravi ruto. Torkov večer -, na starem radiu: slovenska zemlja v pesmi in besedi -, rožaste zavese na oknu in oblazinjen kot na katerem se da ležati … vse tako udobno -, domače. Poslušamo stare pesmi in se pogovarjamo … o nekih časih pač, o ljudeh, ki jih že takrat ni bilo več … nič posebnega, a vendar tako posebno.
Vse gre nekam, vse najde nek svoj prostor -, neko novo obliko, celo vsebino … a mi postaja tudi vse manj pomembno …
Življenje nima nobene zveze s časom v katerem živi, z mladostjo ali starostjo, niti z upanjem ali pričakovanjem ali sploh čemerkoli … sedanjost je vedno slabša od spominov, pa čeprav stokrat bogatejša … Življenje je vredno zgolj toliko kot tisti trenutki, ki jih nosiš v sebi -, varuješ jih kot hostijo v tabernaklju … in znova in v vseh jih iščeš … prav te … spet in spet.
Saj drugih sploh ne potrebuješ … tistih pa ni več.