nedelja, 05. september 2010

"Misli umrljivih so namreč bojazljive …" (Mdr 9,13-18)

Najbolj zanesljivo je ostati v sebi. Če se sprehodiš nekoliko izven svojih ovojnic, potem brž srečaš tudi občutek podajanja v nevarnost. Ne vem sicer kakšno, morda posmeha ali čudenja, vendar vsekakor pretečo, pristno in včasih kar hromečo grožnjo, ki večino prisili, da se vrne v varno zavetje lastnih korteksov. Zanimiva reakcija, verjetno še močnejša in učinkovitejša od stiskanja zenic na svetlobi. Kot nekakšen refleks strahu pred opeklino, ki bi lahko sledila plasiranju morebitnih idej v kazenski prostor zaznavnega. Pogosto dovolj močan, da skoraj vsak dobro premisli in si celo premisli, preden položi kaj svojega v vidno ali slišno besedo. Skoraj, pravim! In tu je poanta. Ta odziv je namreč neenakomerno razvit, kot še toliko tega pri ljudeh. Pri enem bolj, pri drugem manj. Tisti, ki ga ima manj, pač prej pove kar se mu zdi potrebno. In posledica neučakanosti je večja možnost okužb celotnega organizma, ker določeni deli štrlijo ven - , brez, da bi se prepričali, če ni to morda malo potrebno ali celo škodljivo - , kot: nagibati glavo skozi okno na vlaku.
Javno mnenje in ne nazadnje cele družbe pogosto padajo na prve ideje zgolj zato, ker te prehitijo druge. Seveda je težava še bolj prisotna tam kjer preudarnejši raje utihnejo takrat, ko bi kazalo povedati kaj pametnejšega, ker vidijo, da je zadeva že zapeljana predaleč. Preudarnejši se neradi spuščajo v argumentiranja in tiho prepustijo pobudo površnim, a glasnejšim in bolj nastopaškim. Tudi v mnenjskem prostoru je tako kot v drugih naravnih okoljih - , lovci in gozdarji so zmeraj v gozdu pred tistimi, ki se jim narava smili in morda vidijo posledice izkoriščanja, ki jih oni prvi ne. Pri Bogu teh razlik ni. Dojemanje vsebin večnosti, pač ne more biti vezano na zemeljsko. Prepričanje večnega ne more izhajati iz začasnega in minljivega. Minljivo ne presega neskončno in zemeljsko ne zaobjema Božjega. Bog se razodeva po Duhu in ne morda po svetu. Razodeva se po zvezi, ki je skupna vsem ljudem tudi tam, kjer ne marajo, da bi jim bilo karkoli skupnega.
Bog je poslal Duha, da bi združil srca. Ne misli! Misli pusti prosto plavati, se prepletati ali odbijati v tolmunih. Misli pusti izražati v jezikih. Različne v enih, ene v različnih. Duh združuje srca – torej tiste vsebine, ki jih ne moremo domisliti in jih le doživljamo. Vsebine srca ne potrebujejo izražanja v jezikih. Jezik srca je en sam. Reče se mu tok čistega izvira in ne morejo ga onesnažiti niti tisti, ki ga ne razumejo in ki se takoj zapodijo in skočijo vanj.
Pa naj! Si bodo pač zmočili noge … žive vode ne bodo vzeli ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)