
Dvomim, da bo konec sveta in dvomim, da je res izključno nadurno delo tisto, ki še drži pokonci naše zdravstvo. Drugje namreč izvemo, da tudi v času ko naj bi podpis še veljal, zdravnika ni vedno tam, kjer bi bil nujno potreben.
Osebno spoštujem delo zdravstvenih delavcev, pa tudi ministra in vseh ostalih, ki vzdržujejo sistem, kakršen pač že je, vendar se nikakor ne morem znebiti občutka, da je zadeva tako obupno razmontirana, da se v isti smeri pelje samo še zaradi vztrajnosti. Pa naj gre za koncesije, vzdrževanje objektov javnega zdravstva, funkcioniranja in preglednosti delovanja zavarovalnic, cen in zaračunavanja storitev ter zdravil … ne-nazadnje še šolanja zdravnikov, ki jih nikakor in pod nobenimi pogoji ni dovolj, kljub temu, da si precej mladih želi v ta poklic in imamo dve medicinski fakulteti -, pa še vedno ne … Kje so torej vsi ti ljudje?
Ne vem, ali imam samo jaz ta občutek ali je preprosto res, ali pa se celo načrtno ustvarja klima, da gre v našem zdravstvu samo na slabše. Razmišljal sem že, kaj je dejansko sploh narobe in potem presenečen ugotovil, da vse še nekako funkcionira. V povprečju vsi delajo -, aparati so, zdravil hvalabogu ne manjka, bolnih pa tudi ne.
Saj ne vem … mogoče se mi le dozdeva, da vse deluje, v resnici pa nič ne deluje?
Mogoče pa deluje in nekateri, ki zdravnikov ne marajo, nalašč širijo informacije, da ne deluje?
Mogoče pa vseeno ne deluje in nekateri, ki imajo radi zdravnike in ne marajo tistih, ki ne marajo zdravnikov, nalašč zavajajo ljudi, da vse deluje?
Mogoče bom pa zbolel?
Mogoče sem že?
Mogoče so pa drugi bolni?
Kaj pa jaz … a jaz naj bi bil pa kar zdrav?
Ni komentarjev:
Objavite komentar