Odpreti sebe božjemu je po svoje čudno, nekako nenavadno. Redko.Namreč, vse kar sploh je, vključno z mano, srcem, ki bije dokler hoče in tudi tistim oživljajočim dihom, ki ga nosim kot znamenje v sebi, je vedno v njem.
Kje pa drugje? Vse obdaja, vse oživlja, vse poganja. Vodi čase in deli trenutke, spleta žarke in siplje svetlobo. Nič ni zunaj tega. Odpreti srce je potemtakem lahko le začutiti bližino, jo sprejeti in dotik zapeči v trajnem spominu. Največjega itak ne moreš ujeti, ne obvladati. Ne moreš ga niti videti. Lahko se pustiš prevzeti moči, očarati silam in prevzeti neizčrpni energiji.
Stopiti nekam iz sebe.
Ampak kam? V svet? Ne, v svet že ne.
Premajhen je ... stisnjen in tako ... spačen.
Kvečjemu iz sveta. Ven.
Nekam, kjer sveta ne potrebujem. Kjer se da shajati s tistim kar bo ostalo nekoč, ko mi bo vzeto vse. Prostori svobode niso kraji tega sveta.
Prostori svobode so dotikališča. Božjega in mojega.
Rana v katero Tomaž položi svoj prst. Ali pa jaz sam?
Tisti trenutek, ko je spoznal, da je vse res, v kar je dvomil.
Ko je spregledal ... ko je prestopil ... ven in Vanj ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar