nedelja, 04. april 2010

Zravnajte Gospodovo pot #40

Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj. (1 Mz 22,7-8)

Bog od mene gotovo ne zahteva več, kot sem sposoben prenesti. Nesmiselno bi bilo nalagati breme, če prej nisi dal tudi moči zanj. Človek se lahko zlomi. Kot slamica.
Nebeški Oče mi ne bo naložil Abrahamovega bremena. Prav gotovo ne. Posebne naloge so za posebne.
Sposobnosti so med ljudmi razdeljene, kakor pač so. Po svoje pravično. Povsod jih je nekaj, vendar jih je nekje vseeno več, drugje pa morda celo zelo veliko. Ali pa se tako samo zdi?
Kaj pa so sposobnosti drugega, kot pričakovanja? Takšen in takšen moraš biti, če hočeš veljati za uspešnega ... tukaj. Drugače ne. Če hočeš? Kaj pa če nočeš? Kaj pa če od teh podob časa in prostora, ki me oblivajo, ne pričakujem nič več kot to, kar lahko dajo. Torej bore malo.
Pa ne gre samo za to. Gre za mejo. Lastno.
Nekje jo ima vsak.
Sposobnost je prepoznati svoj domet. Kdor se podcenjuje, škoduje sebi, kdor se precenjuje, drugim.
Abraham ni imel rezerve. Živel in veroval je na polno. Dobesedno.
Roko z nožem je dvignil nad edinca.
Noro. A vendar del vsega tega. Kot napoved.
Enako je veliko pozneje naredil tudi Gospod sam.
Tokrat je žrtvoval sebe.
Pravzaprav pogubil svet v sebi. Pa kaj?
Sam je zmagal.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)